Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1804
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 03 Avg 2006 19:14 Naslov sporočila: Veliko slovenščine za srednjo šolo |
 |
|
SLOVENŠČINA
ODGOVORI NA IZBRANA VPRAŠANJA ZA USTNI DEL IZPITA (3. VPRAŠANJE)
2. SLOVENSKA DRAMATIKA PO 2. SVETOVNI VOJNI
V slovenski dramatiki se takoj po 2. svetovni vojni (tako kot v pripovedništvu) nadaljuje socialni oz. družbenokritični realizem. Drame s kmečko oz. malomeščansko tematiko iz obdobja narodnoosvobodilnega boja in prvih let povojne graditve so pisali Matej Bor, Ferdo Kozak, Bratko Kreft in Ivan Potrč.
Kmalu pa so v slovensko književnost začeli prihajati vplivi moderne evropske in svetovne dramatike. To so bili vplivi poetičnega gledališča (Thomas S. Eliot), epskega gledališča (Bertolt Brecht), dramatike usode (Federico Garcia Lorca), moderne ameriške dramatike (npr. Arthur Miller), francoske bulvarske komedije (Jean Anouilh) ter dramatike absurda in antidrame (Eugene Ionesco, Samuel Beckett). Na sodobno slovensko dramatiko je močno vplivala tudi filozofska smer eksistencializem, predvsem z deli Jeana-Paula Sartra (drama Za zaprtimi vrati) in Alberta Camusa (roman Tujec).
Pod vplivom tujih del vstopijo v slovensko dramatiko ideje o svobodi, odgovornosti, samouresničevanju, odločanju, svobodnem opredeljevanju, pa tudi teme sodobnega človeka, kot so odtujenost, osamljenost, upornost, nasilje, popredmetenje, absurdnost, moralne dileme ...
Med klasičnimi dramskimi oblikami povojnega obdobja tako najdemo še tragedijo (npr. Primož Kozak: Afera) in komedijo (npr. Tone Partljič: Maj ata, socialistični kulak), pa tudi kmečko (npr. Ivan Potrč: Krefli) in meščansko ter zgodovinsko dramo (npr. Bratko Kreft: Krajnski komedijanti).
Po letu 1960 pa se z dramskimi deli Daneta Zajca, Dominika Smoleta, Gregorja Strniše in Andreja Hienga začenja novo obdobje v slovenski dramatiki. Pod vplivom zgoraj naštetih smeri, predvsem eksistencializma (Sartre) in antidrame (Beckett) ter groteskne drame (Ionesco) se na Slovenskem pojavita dva tipa moderne drame – poetična drama in drama absurda (nesmisla) oz. groteske.
Poetična drama je nastala pod vplivom eksistencializma in modernizma, njen najpomembnejši predstavnik pa je Dominik Smole z Antigono, parafrazo antičnega motiva, v kateri so izpostavljena sodobna bivanjska vprašanja. Drama je napisana v verzih. Med pomembnejšimi besedili poetične dramatike velja omeniti še Zajčevo dramo Otroka reke ter drami Samorog in Žabe Gregorja Strniše.
Iz poetične drame je izšla drama absurda, npr. Veliki briljantni valček Draga Jančarja, primer skrajnega modernizma v slovenski dramatiki pa je drama Grenki sadeži pravice Milana Jesiha.
Če torej strnemo, je za slovensko dramatiko po letu 1945 značilno prepletanje tradicionalnih in modernističnih oblik in slogovnih postopkov, s tem pa prepletanje tem in motivov. V ospredju je vendarle bivanjska tematika, pogosto ubesedena v verzih in tematsko izvirajoča iz antičnih in orientalskih motivov. To je t. i. poetična drama (Smole, Zajc, Strniša), ki se pri nekaterih ustvarjalcih z ostro kritiko družbenega sistema in spoznanjem o nesmislu človekovega bivanja prevesi v dramo absurda (Jančar, Peter Božič) in antidramo (M. Jesih). V Jesihovih dramah so osebe tipizirane, namesto dogajanja pa postanejo pomembne besede same, ki so edina “vsebina” dramskega dela.
(Odgovor lahko dopolnimo še z jedrnato predstavitvijo ene izmed obravnavanih dram, npr. Smoletove Antigone ali Jančarjevega Velikega briljantnega valčka.)
7. ZNAČILNOSTI SLOVENSKEGA PESNIŠTVA PO 2. SVETOVNI VOJNI
Slovensko pesništvo po 2. svetovni vojni delimo na več obdobij:
poezija socialnega realizma in graditeljska poezija (1945–1950);
intimizem (1950-1960);
poezija absurda (po letu 1960);
modernizem (po letu 1965);
poezija avantgarde (po letu 1970);
postmodernizem (po letu 1980).
Zapisane letnice so samo okvirne, saj v vseh obdobjih ustvarjajo pesniki različnih generacij, vsako obdobje pa je poimenovano po najizrazitejših značilnostih oz. vodilnih predstavnikih.
V prvem povojnem obdobju (1945–1948) se je v glavnem nadaljevalo pesništvo s tematiko narodnoosvobodilnega boja, iz katerega je izšla tudi t. i. graditeljska poezija. Prevladovale so klasične pesniške oblike, zaradi pretežno družbenoangažirane tematike pa ta poezija ni imela večje umetniške vrednosti.
Po letu 1950 se pojavijo pomembni premiki v slovenskem pesništvu, ki jih s skupnim izrazom imenujemo poezija intimizma. V tem obdobju ustvarjajo tudi pesniki predvojne generacije, ki nadaljujejo poezijo socialnega realizma (Matej Bor) ali pa se približajo poeziji intimizma in obnovljenega ekspresionizma ter simbolizma (Edvard Kocbek, Jože Udovič).
Dokončen prelom s povojno graditeljsko poezijo pa prinese skupinski nastop štirih pesnikov t. i. prve povojne generacije. Kajetan Kovič, Janez Menart, Ciril Zlobec in Tone Pavček so leta 1953 izdali pesniško zbirko Pesmi štirih z izrazito intimistično liriko. Ponovno je odkrivala človekov notranji subjektivni svet, ki je disharmoničen in poln dvomov. Poezija je postala osebnoizpovedna in je izražala doživetja ljudi v novem času, predvsem ljubezen, razčaranje zaradi neuresničljivih želja, življenjska nasprotja ipd. Slog vseh štirih pesnikov v zbirki Pesmi štirih je še večinoma tradicionalen, čeprav so se avtorji pozneje odločili za modernejše oblike in svobodni verz.
Okoli leta 1960 je začela objavljati poezijo druga skupina prve povojne generacije, za katero je značilno napeto, skeptično in deziluzorno razmerje do sveta.
Svoje videnje in razumevanje sveta so predstavljali s podobami, miti ali liki iz vsakdanjosti, skupno pa jim je razočaranje nad življenjem, v katerem več ne najdejo smisla. To pesniško smer imenujemo poezija absurda, najpomembnejša predstavnika pa sta Gregor Strniša in Dane Zajc. Novosti se pojavijo tudi v pesniškem jeziku, in sicer kot opuščanje skladnje in ločil, namesto ustaljenih metričnih oblik pa se pojavlja svobodni verz. Slogovno je taka poezija blizu obnovljenemu ekspresionizmu in nadrealizmu.
Pesniki druge povojne generacije so prav tako nastopili v javnosti že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Najbolj so se uveljavili Svetlana Makarovič, Niko Grafenauer, Ervin Fritz, Andrej Brvar, Marko Kravod, Gustav Januš. Čeprav so si med seboj zelo različni, je najprimernejša oznaka za njihovo poezijo modernizem. Odlikujejo jo lahkotna igra besed, bogata metaforika in tehnika, s katero ustvarjajo predvsem estetska doživetja sveta.
Za slovensko pesništvo po letu 1970 se je uveljavila oznaka poezija avantgarde.
Njen začetnik je Tomaž Šalamun, ki je že leta 1966 izdal (v samozaložbi) zbirko Poker in z njo uveljavil dve novi avantgardni smeri – ludizem in reizem. Ludizem pomeni igro besed, ki je sama sebi namen, reizem pa popredmetenje človeka, to je njegovo izenačitev s predmetnim svetom, ki ga obdaja. V Šalamunovi poeziji zato ni več dužbene angažiranosti in čustvenega odzivanja na svet; nadomestijo ju parodija, ironija in humor. Pesnik tudi ne upošteva pravopisnih in skladenjskih zakonitosti jezika (opusti ločila, veliko in malo začetnico, pesmi ne členi na kitice ...).
Zadnje obdobje slovenske poezije 20. stoletja se začenja po letu 1980. Njegovo jedro tvorijo pesniki tretje povojne generacije, npr. Milan Jesih, Ivo Svetina, Boris A. Novak, Alojz Ihan ...
Za ustvarjalce so značilne velike razlike v slogu in vsebini, večinoma pa izhajajo iz modernizma in prejšnjih umetnostnih smeri ter že ustvarjeno preoblikujejo na nov način s posnemanjem, simuliranjem, citiranjem in kompilacijo (sestavljanje pesmi iz del drugih piscev). To umetnostno smer imenujemo postmodernizem oz. pesništvo postmodernizma.
8. VRSTE IN ZNAČILNOSTI LJUDSKEGA SLOVSTVA; VPLIVI NA SLOVENSKO KNJIŽEVNOST
Ljudsko slovstvo je ljudska besedna umetnost, ki se je ohranjala v ljudskem izročilu, se prenašala od ust do ust in se pri tem tudi spreminjala. Od tod tudi sopomenska oznaka ustno slovstvo. Ljudsko slovstvo so ustvarjali nadarjeni posamezniki, ki so bili tesno povezani z življenjem doma in v tujini, ter so tako združevali domače motive s tujimi. Avtorji ljudskega izročila so ostali neznani, besedila pa so se z ustnim izročilom širila med judmi. Med ljudsko slovstvo uvrščamo tudi pesmi znanih avtorjev (npr. Jenka, Gregorčiča, Kajuha idr.), ki so v daljšem času ponarodele.
Veliko motivov slovenskega ljudskega slovstva prihaja še iz praslovanskega, poganskega sveta. O tem pričajo stari zagovori, bajke o Kurentu, rojenicah, vilah, povodnem možu in drugih pravljičnih bitjih. Slovenska ljudska ustvarjalnost se je okrepila v srednjem veku, po križarskih vojnah, in vrh dosegla v času bojev za celjsko dediščino, turških vpadov in po smrti Matije Korvina (v ljudskem izročilu Kralja Matjaža), to je v 14. in 15. stoletju. V 18. stoletju je zamirala predvsem pripovedna poezija, lirska pesem in pripovedna proza pa sta bili še živo ohranjeni.
Delitev ljudskega slovstva
Slovensko ljudsko slovstvo zajema pesništvo in pripovedništvo ter kratke (pogosto ritmizirane) oblike, kot so pregovori, reki, rekla in uganke, delno pa tudi začetke dramatike (obredja in verske ljudkse igre).
Ljudsko pesništvo
Ljudska pesem je vsaka pesem, ki jo je ljudstvo po ustnem izročilu “sprejelo za svojo, jo daljšo dobo pelo, po svoje spreminjalo in tako prilagajalo svojemu okusu in slogu” (Ivan Grafenauer). Ljudske pesmi so bile pete pesmi, zato so besedilo, melodija in ritem v njih neločljivo povezani. Ker pesmi živijo v konkretnih življenjskih situacijah, se spreminjajo. Tako nastajajo variante ali različice tako na izrazni kot vsebinski ravni.
Zaradi specifične narave in improvizacijskega sloga so za ljudsko pesem značilna nekatera tipična slogovna izrazna sredstva, in sicer:
- stvaren in jasen jezik z narečnimi posebnostmi, nekaterimi tujkami in arhaizmi;
- preproste metafore, npr. primere (komparacije), poosebitve (personifikacije) in stalni pridevki (epitetoni);
- pomanjševalnice oz. ljubkovalnice;
- paralelizem členov;
- ponavljanje (iteracija) različnih prvin – glasov, verzov, besed, besednih zvez;
- pretoravanje in stopnjevanje pomenov;
- zamenjan besedni red (inverzija);
- stalna/pravljična števila s starodavno simboliko;
- poseben ljudski verz – pri Slovencih je najpogostejša štirivrstničnica s trizložno stopico (amfibrah).
Slovensko ljudsko pesništvo delimo na lirske/osebnoizpovedne in epske/pripovedne pesmi.
Lirske ali izpovedne pesmi so se ohranjale skupaj z melodijo, izražale pa so doživljajski svet posameznika, njegovo povezanost z običaji, naravo in okoljem. Po svojem nastanku so mlajše od pripovednega pesništva, po motivih pa jih delimo na osebnoizpovedne (najpogosteje ljubezenske), obredno-običajske (kolednice, jurjevske pesmi ..) in nabožne pesmi ter stara besedila magičnega značaja (reki, zagovori ...).
Pripovedne pesmi so starejše in so se oblikovale že v zgodnjem fevdalnem obdobju, zato vsebujejo še predkrščanske in staroslovanske sestavine. Najpomembnejši obliki sta junaška romanca in lirsko-epska balada. Junaške romance se navezujejo na nekatere zgodovinske dogodke, zlasti na boje s Turki ali boje Matije Korvina (npr. Kralj Matjaž in Alenčica, Pegam in Lambergar, Ravbar idr.)
V baladah se družbena tematika pogosto prepleta z osebno/intimno usodo posameznika, zato so po svoji naravi bolj tragične kot romance. Nastanek je izpričan po letu 1200, ko na Slovenskem nastajata dve vrsti balad – ženske in moške.
Ženske balade opevajo usodo deklet in žena v tedanjem socialnem okolju (npr. Desetnica, Lepa Vida, Sirota Jerica), moške balade pa tragične (ljubezenske) dogodke brez sočutnega tona (npr. Mlada Zora, Rošlin in Verjanko). Prav motivi baladnega pesmištva so močno vplivali tudi na sodobno slovensko književnost.
Ljudsko pripovedništvo delimo na pravljice in pripovedke, ki pa so v slovenski književnosti manj pogoste in manj raziskane kot pesništvo. Zelo znane so zgodbe o Kurentu, kralju Matjažu in Petru Klepcu.
VPLIVI na umetno književnost
Zanimanje za ljudsko slovstvo se je razmahnilo v dobi razsvetljenstva in romantike, ko so nastale prve rokopisne zbirke slovenskih ljudskih pesmi (Vodnik, Smole, Vraz). Najobsežnejša zbirka slovenskih ljudskih pesmi so Štrekljeve Slovenske narodne pesmi v štirih knjigah (1895–1923).
Ljudsko slovstvo je s svojimi motivnimi, oblikovnimi in slogovnimi značilnostmi vplivalo na slovensko umetno književnost od razsvetljenstva do sodobnosti. Za primer navajam motiv Lepe Vide, ki je doživel nešteto proznih in pesniških ter dramskih predelav (npr. Prešernova Lepa Vida, Jurčičeva povest in Cankarjeva drama z istim naslovom).
V berilu je natisnjena pesem Desetnica Svetlane Makarovič, ki se navezuje na motiv desetega otroka iz ljudskega slovstva (tako tudi Levstikova povest Deseti brat in Jurčičev roman Deseti brat).
13. ZNAČILNOSTI MODERNEGA ROMANA
Moderni roman je nastal kot posledica znanstvenih, tehničnih, političnih in drugih sprememb v 20. stoletju. V tem času so se pojavila razna socialna in politična gibanja, proletarstvo je zahtevalo svoje pravice. Pojavljali so se kaos, ki mu moderni človek podleže, odtujenost do sočloveka, odtujenost do narave, hiter tempo življenja in razmah komunikacijskih sredstev. Na človeštvo pa sta vplivali tudi dve svetovni vojni in strah pred uničenjem z atomskim orožjem.
Moderni roman je posebna zvrst romana 20. stoletja, ki ga po navadi razumemo kot nasprotje tradiconalnemu romanu realizma in naturalizma. Tradicionalni roman je praviloma zelo obsežna, sklenjena in natančna podoba stvarnega sveta, družbe in posameznih človeških usod, v obliki zaokrožene zgodbe z začetkom in koncem, z napetimi dogodki ter razumljivimi socialnimi, psihološkimi in moralnimi problemi. Za moderni roman pa je značilna nova pripovedna struktura. Zgodba je razbita, nejasna ali popolnoma nepomembna, podoba stvarnega sveta ni več sklenjena, v središču pripovedi je tok zavesti posameznih literarnih oseb z njihovimi zaznavami, predstavami in mislimi. V teh se zrcalijo življenjski položaji, dogodki in svet, vendar je središče vsega v junakovi zavesti. Sredstva za predstavitev tega toka zavesti so notranji monolog/samogovor, doživljeni (polpremi) govor, opis predmetov, refleksija, izjemoma tudi dialog. Pripovedovalec ni več vseveden, ampak personalen, kar pomeni, da vse dogodke spremljamo skozi prizmo njegove duševnosti, tj. iz zornega kota literarne osebe same. Personalni pripovedovalec pripoveduje v tretji osebi.
Če torej strnemo, moderni roman opusti objektivno in logično prikazovanje v prostoru in času ter s pomočjo asociacij in opisov toka zavesti ustvari novo zgradbo romana.
Temeljne značilnosti modernega romana so torej:
- tok zavesti (Joyce)
- - tok podzavesti (Proust, Joyce)
- nehotni spomin (Proust)
- asociacije (Proust, Joyce, Kafka)
- sanje (Kafka, Virginia Woolf)
- notranji monolog (vsi predstavniki)
- vpliv psihoanalize
- nelogičnost časa in prostora (vsi predstavniki)
- različni stilni prijemi
Najpomembnejši predstavniki modernega romana so M. Proust, James Joyce in Franz Kafka, katerih dela smo spoznali pri pouku, zato lahko odgovor dopolnite s predstavitvijo njihovih del.
20. RAZVOJ SLOVENSKE KRATKE PROZE OD REALIZMA DO EKSPRESIONIZMA (realiem, moderna, ekspresionizem)
Kratka pripovedna proza v dobi realizma sega v petdeseta in šestdeseta leta 19. stoletja. Razvila se je predvsem iz tradicije ljudske pripovedi, pridig in svetniških življenjepisov ter tujih zgledov, ki so jih v slovenski kulturni prostor prenesli vajevci (sodelavci časopisa Vaje, med njimi Simon Jenko), Fran Levstik v svojem Popotovanju iz Litije do Čateža ter Fran Celestin v razpravi Naše obzorje. Nastanek novele in črtice je povezan tudi s slovenskimi meščanskimi političnimi interesi, saj se je z uveljavitvijo vseh proznih oblik v slovenskem jeziku potrjevala slovenska narodna samobitnost.
Najpomembnejša kratka pripovedna oblika v dobi realizma je novela, tj. literarna oblika, ki ima v središču eno samo literarno osebo in jedrnato predstavljen dogodek z značilnim preobratom. Prve zametke novele najdemo v kratki pripovedni prozi Simona Jenka. Njegovi pripovedi Tilka in Jeprški učitelj sta psihološki študiji značajev oz. značajevki, nastali pod vplivom pozitivistične miselnosti vajevcev. Jenko je motive črpal predvsem iz vaškega življenja, Jurčič pa je s svojo značajevko Telečja pečenka posegel tudi v malomeščansko okolje.
V literarni zgodovini se je za značajevko uveljavil tudi izraz slika ali obraz. Slike ali obraze iz kmečkega življenja sta pisala še Ivan Tavčar (Med gorami ali slike iz loškega pogorja) in Janko Kersnik (Kmetske slike).
V dobi slovenske moderne oz. nove romantike se je s Cankarjevim pripovedništvom nadaljevala tradicija novele, uveljavil pa je tudi dve na Slovenskem manj znani obliki kratke pripovedne proze, umetniško povest in črtico.
Cankarjeva novela ostaja motivno objektivna, ker pa največkrat obravnava psihološke stiske posameznika, jo imenujemo tudi psihološka novela (npr. Življenje in smrt Petra Novljana). Cankarjeva umetniška povest se od novele loči po tem, da sicer ohranja eno samo dejanje, vnedar v njej nastopa več oseb, včasih celo vaške ali trške skupnosti (npr. Aleš iz Razora).
Vrh kratke pripovedne proze tega obdobja pa je Cankarjeva črtica. Na njen nastanek sta vplivala impresionistično občutenje sveta in filozofija trenutka. Večina črtic ima refleksivni uvod, ki mu sledi epski dogodek ali subjektivni motiv (Skodelica kave, Domov), nekatere črtice pa so v celoti simbolično meditativne, celo esejistične. Taka je najznamenitejša Cankarjeva zbirka črtic Podobe iz sanj (Gospod sotnik, Kostanj posebne sorte ...). Zaradi posebne oblike in sloga se za Cankarjevo črtico uporablja tudi oznaka lirična črtica.
Novele in kratko pripovedno prozo so pisali tudi nekateri Cankarjevi sodobniki, ki jih uvrščamo bodisi k naturalizmu (Alojz Kraigher, Zofka Kvedrova) ali k sopotnikom slovenske moderne (Fran Saleški Finžgar).
Kratka pripovedna proza se je v ekspresionizmu uveljavila predvsem s črticami Slavka Gruma ter z novelami Ivana Preglja (Matkova Tina). Za Pregljeve novele so značilni zgodovinski motivi, baladnost pripovedi, baročni slog in simbolistična ter ekspresionistična metaforika.
Odgovor lahko dopolnite s predstavitvijo Matkove Tine, pa tudi s ponazoritvijo ene izmed Cankarjevih črtic oz. značajevk iz književnosti realizma.
25. IDEJNE, KOMPOZICIJSKE IN JEZIKOVNO-SLOGOVNE ZNAČILNOSTI KNJIŽEVNOSTI 20. STOLETJA
Gospodarske, socialne in politične spremembe, ko so se v 20. stoletju začele širi v vse dežele sveta, so vplivale na nastanek svetovne književnosti v pravem pomenu besede.
Zato je svetovna književnost 20. stoletja zelo raznolika, med pomembnimi političnimi dogodki, znanstvenimi odkritji in družbenimi spremembami pa so nanjo najizraziteje vplivali:
- 1 in 2. svetovna vojna in oktobrska revolucija;
- odkritje atoma, kvantne fizike, teorije relativnosti;
- psihoanaliza S. Freuda;
- nove filozofske smeri, predvsem eksistencializem, personalizem, fenomenologija, nihilizem, dialektični materializem ...
Smeri, gibanja in tokovi
1. V književnosti 20. stoletja so še vedno zelo pomembni vplivi starejših književnih obdobij, predvsem romantike, realizma in naturalizma. Vpliv realizma najdemo v delih številnih znanih pripovednkov in dramatikov, npr. Thomasa Manna, Wladislava Reymonta, Maksima Gorkega, Mihaila Šolohova, Normana Mailerja idr.
2. Zelo pomembna za razvoj svetovne književnosti 20. stoletja je tudi književnost nove romantike. Njen razvoj se ni ustavil okoli leta 1900, temveč je v večini evropskih književnosti segel vsaj v prvi desetletji 20. stoletja.
3. Ob književnih strujah, ki izvirajo iz 19. stoletja, tvorijo jedro te književnosti nove smeri, ki so se začele pojavljati tik pred 1. svetovno vojno ali neposredno po njej, v drugi polovici 20. stoletja pa še nove smeri, ki so nastale kot protiutež književnosti modernizma.
Najpomembnejše tematske, idejne in slogovne smeri književnosti 20. stoletja so:
- kubizem,
- futurizem,
- dadaizem,
- ekspresionizem,
- nadrealizem,
- moderni roman,
- moderna drama,
- socialistični realizem,
- eksistencializem,
- postmodernizem.
A) Kubizem se je razvil v likovni umetnosti poo letu 1907 (Picasso). Sočasno je odmeval v književnosti, kjer je rušil ustaljene forme: odpravil je ločila, razrahljal sintakso in uveljavil tok podzavesti. Najpomembnejši predstavnik je francoski pesnik Guillaume Apollinaire (Zone).
B) Futurizem je bila umetnostna smer, ki se je razvila pod vplivom Bergsona in Nietzscheja v Italiji tik pred prvo svetovno vojno. Hotela je obračunati z vsem preteklim, to je s tradicionalno umetnostjo, filozofijo in kulturo, slavila pa je moderno civilizacijo in tehniko ter v vojni videla rešitev sveta in iskala nove izrazne možnosti, primernejše tehnični civilizaciji. Začela se je v likovni umetnosti, v literaturo jo je prenesel Filippo Marinetti, ki je 1909 leta napisal Manifest futurizma. Italijanski futurizem je nehote vplival na nastanek fašizma. Najpomembnejši predstavnik te smeri je ruski pesnik Vladimir Vladimirovič Majakovski.
C) Dadaizem (po besedi dada) iz otroške govorice je bil radikalna, v skajni nihilizem in anarhizem usmerjena umetnostna struja, ki so jo Tristan Tzara in Hans Arp s sodelavci ustanovili leta 1916 v Zurichu, nato pa prenesli v Ameriko. Književni pomen te smeri je majhen, vplivala pa je na nastanek književnosti nadrealizma.
D) Ekspresionizem (expressio je izraz) je srednjeevropska književna in umetnostna struja. Razvil se je zlasti v Nemčiji in srednjeevropskih deželah (tudi v Sloveniji), za razliko od kubizma, futurizma in dadaizma pa ni bil usmerjen samo v rušenje jezikovnih in oblikovnih tradicij, ampak je postavljal v ospredje predvsem nov vsebinski, moralni in socialni program. Ekspresionizem temelji na zahtevi po novem, etično očiščenem in prerojenem človeku, ki bi živel v kolektivnem bratstvu. V imenu tega človeka je obtoževal sodobno civilizacijo in kulturo in prikazoval grozljive vizije propada sveta in človeštva. Začetnik je avstrijski pesnik Georg Trakl, pri Slovencih pa so najpomembnejši predstavniki te smeri S. Kosovel, Miran Jarc, Ivan Pregelj in Slavko Grum.
E) Nadrealizem ali umetnost nadresničnosti je bil vplivna struja v likovni umetnosti in književnosti. Nastal je v Franciji kmalu po prvi svetovni vojni, se razmahnil po letu 1924, ko je nastal Manifest nadrealizma (Andre Breton), dosegel vrh okoli leta 1930 in uplahnil tik pred začetkom druge svetovne vojne. Nadrealisti so želeli uveljaviti višjo, spontano resničnost, skrito v človekovi podzavesti, zato so v književnost uvajali halucinacije, nekontrolirane asociacije in sanje. Pesniške podobe naj bi se pojavljale kot posledica golih psihičnih avtomatizmov. V Franciji se je nadrealizem povezal z idelologijo marksizma. Najpomembnejša francoska pesnika te smeri sta Louis Aragon in Paul Eluard, v južnoameriški književnosti pa Pablo Neruda. Nadrealizem je vplival na moderni roman in slovensko književnost po 2. svetovni vojni.
F) Moderni roman (odgovor št. 13)!
G) Moderna drama je splošen pojem za težnje v dramatiki 20. stoletja, ki prelamljajo s z dramaturgijo realistično-naturalistične dramatike. Avtorji na oder prinašajo nelogično, sanjsko, po svoje deformirano in stilizirano življenje, pri čemer izhajajo iz sanj, domišljije, idej in podzavesti. Predhodnik moderne drame je bil Avgust Strindberg, dokončno pa se je uveljavila po prvi svetovni vojni z več smermi.
V Nemčiji je tako nastalo “epsko gledališče” Bertolta Brechta, ki zavrača tradionalne dramaturgije, v Italiji nadrealistična drama L. Pirandella, V Franciji in Angliji pa poetična drama.
Radikalnejša stopnja moderne drame se pojavi po drugi svetovni voijni z dramo absurda oz. absurdnim gledališčem.
Absurdna drama opusti sklenjeno odrsko dogajanje, trdne in stalne odrske like in včasih celo razumljiv jezik, da bi na absurden način prikazovala nesmiselnost člov. življenja. Najpomembnješa predstavnika sta Ionesco in Beckett.
H) Socialistični realizem izvira iz Rusije, začetnik smeri pa je pripovednik in dramatik Maksim Gorki. Smer je izšla iz nekaterih prvin kritičnega in socialnega realizma devetnajstega stoletja, ki se jim je pridružila socialna in politična miselnost socializma. Razmahnil se je po letu 1930, ko je tudi na Slovenskem ob ekspresionizmu vodilna literarna smer (Miško Kranjec, Prežihov Voranc, Ciril Kosmač). Tematsko se navezuje na življenje t. i. malega človeka, to je proletarca in kmeta, včasih pa ima tudi vzgojno oz. poučno poanto. Tudi oblikovno se je opiral na tradicijo objektivnega in psihološkega realizma.
I) Eksistencializem je v književnost prodrl iz filozofije (Kierkegaard, Heidegger, Jaspers, Sartre). Književnost eksistencializma se je kot strnjena književna struja razvila pred drugo svetovno vojno v Franciji, vrh pa dosegla med njo in po njej z deli Jeana Paula Sartra in Alberta Camusa. V oblikovnem pogledu je njuno delo še tradicionalno z nekaterimi primesmi modernega romana, motivno in tematsko pa so drame in pripovedništvo usmerjeni k obravnavanju socialnih, filozofskih in moralnih problemov posameznika in družbe.
J) Postmodernizem je literarna smer v 20. stoletju, za katero je značilno novo razumevanje literature. Literarno besedilo je dialog literature z literaturo, skupek različnih besedil, v katerih razbiramo številne citate, ironične komentarje, aluzije (namige) in parodije na že uveljavljena literarna besedila. Pomembna literarna postopka postmodernizma sta metafikcija in medbesedilnost, saj oba opozarjata na zgolj fiktivnost literarnega besedila. Osrednja tema literature postane literatura sama. Priznani predstavniki postmodernizma so Umbero Eco, Italo Calvino, John Fowles, pri Slovencih pa najdemo elemente postmodernizma v pesništvu Borisa A. Novaka in Milana Jesiha, v pripovedništvu A. Blatnika in (deloma) D. Jančarja ter v dramatiki M. Jesiha.
37. SREDNJEVEŠKO LITERARNO DOGAJANJE V EVROPI IN PRI NAS
Slovensko srednjeveško slovstvo se je začelo skoraj sočasno z drugimi evropskimi književnostmi v ljudskih jezikih. Prvi zapiski v slovenščini so verjetno nastali že okoli leta 800, tj. skoraj sočasno z nemškimi, anglosaškimi in francoskimi zapisi. V tem času tudi v zahodni in srednji Evropi ni bilo kake pomembnejše slovstvene dejavnosti v ljudskih/nacionalnih jezikih, ker je za knjižno rabo še vedno prevladovala latinščina.
Edina pomembnejša dela v ljudskem jeziku so bili junaški spevi germanskih ljudstev (v Nemčiji Pesem o Hildebrandu, na Norveškem in Islandiji bajeslovne in jnmunaške pesmi v zbirki Edda, v Angliji ep o Beowulfu).
V 11. in 12. stoletju se začne v zahodni in srednji Evropi razvijati v okviru visokega fevdalizma slovstvo v nacionalnih jezikih različnih smeri in oblik, predvsem pa cerkveno, viteško in meščansko slovstvo. To slovstvo se ponaša z bogato raznovrstnostjo motivov, idej in oblik; z njimi prikazuje junaško življenje fevdalnega plemstva, razgibano duhovno življenje viteštva in socialne težnje meščanstva, ali pa razmišlja o metafizičnih in etičnih vprašanjih sveta, življenja in posameznika.
Zvrsti, vrste, pisci in dela evropskega srednjeveškega slovstva:
A) JUNAŠKI EPI V VERZIH:
Ok. 1100 – francoska Pesem o Rolandu in drugi epi o dobi Karla Velikega
Ok. 1140 – španski junaški ep Pesem o Cidu
Ok. 1200 – ruski junaški ep Pesnitev o pohodu Igorjevem
Ok. 1220 – Pesem o Nibelungih, pesnitev o germanskem junaku Siegfriedu, njegovi smrti in maščevanju zanjo
B) VERSKO-ALEGORIČNI EP
1265—1321 – Dante Alighieri, Božanska komedija; pesniška zbirka Novo življenje
C) LIRIKA
- 12. in 13. stoletje – trubadurska lirika v Provanski, Francioji, Španiji, Bavarski, Avstriji
- 13., 14. st. – Dantejevi soneti (Novo življenje)
- 15. stoletje – F. Villon, največji lirski pesnik poznega srednjega veka (vagabundska lirika)
Č) DRAMATIKA
15. stoletje -- srednjeveška moraliteta (igra) Slehernik; Burka o jezičnem dohtarju (farsa)
Po letu 1000 se slovensko srednjeveško slovstvo več ne more primerjati z deli evropske književnosti, saj se višje oblike zaradi odsotnosti domačega plemstva sploh ne razvijejo. Kljub temu je na Slovenskem obstajalo ljudsko slovstvo, ki je raslo iz praviloma preprostejših in nižjih socialnih okvirov.
Slovensko srednjeveško književnost delimo na 3 obdobja:
od 750–1200 – obdobje zgodnjega srednjega veka, ko se pojavijo prvi zapisi cerkvenega slovstva (Brižinski spomeniki) in se ustvarjajo zametki ljudskega slovstva;
od 1200–1400 – obodobje visokega srednjega veka, ko se razmahne slovensko ljudsko slovstvo, zapisi cerkvenega slovstva pa se le skromno pojavljajo;
od 1400–1550 – obdobje poznega srednjega veka, ko se spet pojavijo zapisi cerkvenega pismenstva in ljudsko slovstvo doseže svoj vrh.
Obe smeri srednjeveškega slovstva na Slovenskem – cerkveno pismenstvo in ljudsko slovstvo – sta razvili vsaka svoje zvrsti in oblike. V cerkvenem slovstvu nastanejo besedila verskega in bogoslužnega značaja (spoznali smo jih pri jezikovnem pouku, npr. Brižinski spomeniki, Celovški ali rateški rokopis, Stiški rokopis ...), ljudsko slovstvo pa pozna pesništvo in pripovedništvo (povežite z odgovorom 8, vrste in značilnosti ljudskega slovstva).
38. OBLIKOVANJE KNJIŽNE NORME V DRUGI POLOVICI 19. STOLETJA; LEVSTIK, JANEŽIČ
Zahteve, zapisane v programu Zedinjena Slovenija, se l. 1848 niso uresničile, vendar v 2. polovici 19. stol. niso zamrle. Boj za slovenščino v uradih, na sodiščih in v šolah ni bil lahek, saj je celo zavedno slovensko izobraženstvo uporabljalo nemški jezik. V kranjskem deželnem zboru se je slovenščina lahko uveljavljala šele od l. 1867 dalje, v uradih pa pribl. po l. 1890. Za rabo slovenščine v osnovnih šolah se je zavzel škof Anton Martin Slomšek; vlada je najbolj nasprotovala njeni vpeljavi v srednje šole, saj so se v njih izobraževali poznejši razumniki, zato je bila prva srednja šola s slovenskim učnim jezikom šele zasebna (škofijska) gimnazija v Šentvidu pri Ljubljani, ustanovljena l. 1905.
Na umetniškem področju so zmožnost slovenskega jezika v tem obdobju dokazovali književniki realisti, na publicističnem pa časnikarji.
Za uveljavitev slovenščine si je močno prizadeval Fran Levstik (1831—1887). Jezik mu je pomenil bistveno sestavino narodne samobitnosti. Zavzemal se je za samostojnost slovenščine, pri tem pa je v svojem delovanju zagrešil tudi nekaj napak. Mednje vsekakor spada njegovo prizadevanje, da bi »poslovanil« slovenščino in jo približal stari cerkveni slovanščini, ker jo je zmotno imel (kot že prej Miklošič in Kopitar) za neposredno prednico nove slovenščine.
Vendar ob Levstikovih zmotah ne gre prezreti njegovega pozitivnega prispevka za jezik. Zavedal se je, da se slovenski knjižni jezik oddaljuje od naravne govorice. V razpravi Napake slovenskega pisanja (1858) je opozoril, da se v pisanju čedalje bolj opaža duh nemškega jezika. Z zgledi iz tiska je ponazoril, kako se to kaže pri tvorbi besed, predvsem pa v skladnji, npr. pri napačni stavi glagola. Po njegovem prepričanju se je treba jezika učiti od ljudstva, potrebna pa sta tudi nova slovnica in slovar, kajti brez tega ne bo moglo nastati dobro slovstvo. L. 1866 je Levstik začel pripravljati slovensko-nemški slovar. Ker pa je delo zasnoval preširoko in je zato le počasi napredoval, mu je odbor za izdelavo slovarja odvzel zaupano nalogo.
Ker so avstrijske oblasti zavirale zahteve po slovenski šoli tudi z očitki, da je slovenščina premalo razvita in da v njej ni ustreznih učbenikov, se je njihove priprave lotil Anton Janežič (1828—1869), profesor v Celovcu in urednik raznih revij, med njimi tudi Slovenskega glasnika (1858—6 . Janežič je prvič izdal Slovensko slovnico s kratkim pregledom slovenskega slovstva ter z malim cirilskim in glagoliškim berilom za Slovence za dijake gimnazije in realke l. 1854, doživela pa je deset izdaj (po Janežičevi smrti, tj. od 10. izdaje naprej, je nekoliko predelano izdajal Jakob Sket). Janežič je izdal tudi Popolni ročni slovar nemškega in slovenskega jezika (1850) in Popolni ročni slovar slovenskega in nemškega jezika (1851).
V tem obdobju je na Slovenskem napredovalo tudi znanstveno delovanje in pokazala se je potreba po strokovnem izrazju v domačem jeziku. Za postavljanje njegovih temeljev ima največ zaslug Matej Cigale (1819—1889), pravnik in jezikoslovec. Leta 1860 je v dveh knjigah izdal Deutsch-slowenisches Wörterbuch (Nemško-slovenski slovar), za katerega je denar prispeval takratni ljubljanski škof Wolf in ga zato imenujemo tudi Wolfov slovar). L. 1880 pa je izdal še Znanstveno terminologijo s posebnim ozirom na srednja učilišča, in sicer kot dopolnilo k slovarju.
Drugi »del« Wolfovega slovarja je Slovensko-nemški slovar; ki ga je l. 1894 in 1895 izdal Maks Pleteršnik (1840—1923) v dveh knjigah in z okoli 110.000 gesli. V njem so poleg knjižnega besedja zajeti tudi izrazi iz vseh slovenskih pokrajin iz 19. stoletja pa tudi stare besede od Trubarja naprej; torej lahko govorimo o praktičnem slovarju z zgodovinsko in narečno razširitvijo. Z njim se je slovenščina postavila ob bok omikanim jezikom, slovar pa ni služil samo praktičnim namenom, temveč je razširil možnosti znanstvenega preučevanja slovenščine.
V 2. polovici 19. stol. se je ustalila tudi tvarna stran slovenskega knjižnega jezika. O. Stanislav Škrabec (1844—1918) je utemeljil sodobno slovensko pravorečje. Že v svoji prvi jezikoslovni razpravi O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi (1870) se je lotil področja, ki ga do tedaj jezikoslovje ni načrtno obravnavalo. Ko so takratni slovenski izobraženci iz raznih pokrajin nastopali v javnosti (npr. v čitalnicah, na taborih), se je namreč pokazala potreba po oblikovanju enotnega knjižnega jezika tudi v govoru. V 60. letih je na Slovenskem veljalo načelo, da naj se govori tako, kot se piše (torej naj bi se tudi črka l brala, kot je zapisana, in sicer ne glede na to, v katerem položaju stoji). Škrabcu se je zdelo nedopustno »zavoljo pomanjkljive abecede in pisave tudi izreko pačiti«. Poudarjal je, da mora biti knjižna izreka oprta na vsa narečja, njena podlaga pa naj bo osrednjeslovenska govorica.
Fran Levec (1846—1916) je l. 1899 izdal Slovenski pravopis, prvi slovenski pravopisni priročnik v samostojni knjigi (pred njim so izhajali abecedniki ali pa se je o pravopisu pisalo v slovnicah). Levčev pravopisni priročnik je sestavljen iz pravil in pravopisnega slovarja.
48. ROMAN IN POVEST V VERZIH
Roman v verzih je značilna literarna vrsta romantične književnosti, v kateri se prepletajo pripovedne, lirske in dramske sestavine. Od epsko-lirske pesnitve se razlikuje predvsem po razvejani vlogi »pripovedovalca«: ta je lahko bodisi prvoosebni pripovedovalec bodisi vsevedni pripovedovalec (pozna celotno dogajanje in vse okoliščine, tudi psihološka stanja lit. oseb) bodisi nastopa kot pravi lirski subjekt. Vse tri vloge pripovedovalca najdemo v Puškinovem romanu v verzih Jevgenij Onjegin, v katerem je ubesedna tipična romantična tema, to je lik odvečnega človeka, ki ne more razviti svojih talentov, zato se vdaja brezupu in naveličanosti do življenja.
Ob romanu v verzih se v dobi romantike pojavlja tudi povest v verzih, ki je krajša od romana, zaslovela pa je predvsem z angleškim pesnikom Byronom (Romanje grofiča Harolda, Parizina, Obleganje Korinta, Nevesta iz Abida).
Povesti v verzih sta med drugimi pisala tudi Lermontov (Demon) in France Prešeren (Krst pri Savici). Za Byronovo povest v verzih se je uveljavila tudi oznaka poema.
Odgovor lahko dopolnimo s predstavitvijio Puškinovega romana Jevgenij Onjegin, Byronovega Romanja grofiča Harolda ali Prešernovega Krsta pri Savici, pa tudi s predstavitvijo splošnih značilnosti evropske romantike.
|
|
