Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1804
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 08 Jun 2006 22:25 Naslov sporočila: Predsednikova knjiga |
 |
|
Misli o življenju in zavedanju
MISLI PRVEGA DNE
Hočem živeti. Mirno, ne kakor barka na razburkanem morju, brez krmila, prepuščena na milost in nemilost viharjem življenja.
Hočem preveč? Moram res skozi vse kalvarije življenja? Skozi trpljenje? Vem, da bo kratkotrajnim zatišjem ponovno sledil vihar, nikoli pa, kdaj se bo pojavil. Vem le, da se bo.
Zakaj je tako? Zakaj me mora življenje tako premetavati? Kako si lahko pomagam? Kje je varen pristan, kje zatišje, da si bom mirno in v brezvetrju odpočil in si nabral moči, ne da bi me skrbelo, da bo naslednji trenutek prihrumel vihar in stresel ali potopil mojo življenjsko barko?
V prenesenem pomenu je "varen pristan" celovitost, zavedanje. To je edini način, ki človeka obvaruje pred življenjskim premetavanjem in ga ne prepusti njegovi usodi.
Celovitega človeka ne more nič presenetiti in prizadeti. Tudi njegovo trpljenje je drugačno, brez strahu in panike.
Trpljenje je v tem primeru zgolj fizično, ne duhovno, in na človeka deluje očiščujoče, pozitivno, ter mu s tem pomaga doseči višjo stopnjo zavedanja.
Vsi se bojimo trpljenja in bolečine, ki, kot zelo dobro vemo, na gosto prepletata življenje. Kratkim obdobjem zadovoljstva ali "sreče" vedno sledita trpljenje in bolečina, česar nas je strah. Strah nas je bolečine (če nam je bila dotlej prihranjena), ki jo prineseta starost in smrt. Trpljenje je lahko takšno ali drugačno, vendar neizogibno. Ne vemo, ali niso prav nam namenjene posebej velike preizkušnje, česar nas je strah, pa naj si to priznamo ali ne.
Medtem ko se trudimo na to pozabiti, se zamotiti, in se predajamo užitkom, dokler nam je dano, zavestno ali ne ves čas slišimo tiktakanje, ki je kakor grozeča odštevanka bližajočega se trpljenja, bolečine in smrti. Jutri? Čez deset, dvajset let?
Sem pripravljen? Užitkarjenje v lovljenju trenutkov kratkotrajne zadostitve površinskim in zgolj telesnim potrebam mi ne bo omogočilo pripravljenosti. Kdor poskuša pozabiti, se ne more pripraviti, ampak postaja še bolj ranljiv. Dlje ko se oklepam snovnih utvar, težje mi bo, ko se bom soočil s trpljenjem in se bodo razblinile.
Obupan bom. Lovil bom bilke in se jih oprijemal. Strah me bo. Trpljenje, za njim menda pride smrt? Kaj bo z mano?
Ves ubog sem in zmeden. Žalostno, usmiljenja vredno bitje.
Želite biti takšni?
Veliko ljudi je prav takšnih. Večina. Poznate jih. Znanci, starši, prijatelji. Veste, kako se počutijo, ko jih doletita bolezen ali nesreča, in ne bi si želeli biti na njihovem mestu. Vendar boste morda že jutri.
Tega si ne želite. Nočete. Toda veste, da se bo zgodilo tudi vam. Samo vprašanje časa je, kdaj.
Zato je treba spregovoriti o zavedanju in o celovitosti.
Vem, da je moj čas omejen. Zato si prizadevam vsak trenutek živeti v polnosti. Zavedam se ga, čutim njegovo energijo, vsrkam jo vase.
Zavedam se, da je vsak trenutek enkraten in neponovljiv. V njem mora biti samo pozitivna energija.
Ne bojim se trpljenja in bolečine. Pričakujem ju in se ju zavedam.
Strah je največje zlo. Brez strahu tudi bolečino sprejemamo drugače. Bolečina je prehod, odskočna deska ali prepad. Bolečina, ki jo spremlja strah, potisne zavest na nižjo stopnjo, kakor če bi jo pahnila v prepad. Mir in pripravljenost pa z bolečino omogočata preskok na višjo stopnjo zavedanja.
S strahom izgubimo celovitost, življenjsko energijo in možnost zavedanja, s tem pa priznamo poraz.
Živeti želim brez strahu. Pripravljen sem. Ne bojim se. Zavedam se vsakega trenutka. V njem ni strahu, zato je dober in je poln pozitivne energije, ki raste. Smrti se ne bojim. Ko bo prišla, bom pripravljen. Kadarkoli. Ni strahu, le zavedanje in celovitost. Le stik z vesoljno zavestjo.
...
MISLI OSEMINTIRIDESETEGA DNE
Življenje je lahko tako lepo in preprosto.
Ljudje že od nekdaj iščejo smisel življenja. Že od nekdaj se učijo živeti.
Smisel lahko najdemo in se naučimo živeti.
Z mislimi bomo ustvarjali pozitivno energijo. Moč naših misli lahko postane najvišja sila v vesolju, vendar le takrat, ko v njej ne bo več nizkih energij in se bo naše zavedanje spojilo z vesoljno zavestjo.
Ta moč bo imela samo eno omejitev. Z njo ne bomo mogli storiti nič slabega. Samo dobro.
Ne bomo pogrešali sveta, ki ga puščamo za seboj. Kar še enkrat poglejmo, kakšen je. Ne bomo pogrešali svobode in možnosti izbire med slabim, zelo slabim in manj slabim. Vendar še vedno slabim.
Naša izbira, izbira za dobro, bo narejena enkrat za vselej. Na višjih stopnjah zavesti je ne bo več treba potrjevati. Ne bo se več treba truditi z njo. Ves čas bo z nami in bo del nas, mi pa del vesoljne zavesti.
Naše življenje bo skladno, uravnavala ga bodo načela vesoljne zavesti. Ta so dobra, v njih se slabo ne more izraziti. Zlo bo premagano. Pustili ga bomo spodaj na nizki stopnji zavesti. Samo tam namreč lahko uspeva.
Osvobodimo se torej zla in otresimo se negativne energije. Obstaja pot, po kateri moramo iti. Zaupajmo vanjo, naj nas ne bo več strah. Človeka je lahko strah le samega pred seboj, pa še to samo, če je ločen od vesoljne zavesti. Izgubljen v vesolju, izgubljen na Zemlji.
Najdimo stik svojim bistvom, s svojo zavestjo. Dvigujmo jo, dokler ne bomo začutili, da smo vzpostavili stik s svojim enovitim, pravim bistvom. Stik s svojo nerazdeljenostjo. Takrat bomo spet doma, v vesoljni zavesti.
Ne bomo več izgnani in sami. Ne bo nas več strah. Ne bomo več mogli pasti. Tedaj bomo vedeli, kar danes samo slutimo. Nobenih dokazov ne bomo potrebovali. Sami bomo dokaz, saj bomo kot človek z visokim zavedanjem, ki je v stiku s svojo prvinsko enovitostjo, vedeli vse.
Pojdimo torej naprej, samo naprej, in se ne ustrašimo. Ne dvomimo. Poslušajmo notranji glas. Vedno bolj ga bomo slišali.
Tudi drugi bodo šli po tej poti. Vedno več jih bomo srečevali. Vedno manj bomo dvomili in vedno lažje nam bo.
Stopajmo po poti teh misli. Dale nam bodo vse, kar moramo vedeti, da pridemo do cilja. Opremljeni z začetnim zavedanjem bomo dobili potrditev za tisto, kar smo že čutili ali slutili.
Ne odlašajmo na jutri. Začnimo danes, ta trenutek. Ustavimo ga. Zavedajmo se ga.
In že smo začeli.
Boste prebrali knjigo Misli o življenju in zavedanju, ki jo je napisal predsednik Slovenije dr. Janez Drnovšek? 
|
|
Hm, zakaj pa ne? 