Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1803
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 30 Nov 2013 21:51 Naslov sporočila: Paul Aries |
 |
|
Evropejca tlači podložnost ideji, da več nujno pomeni tudi bolje
Francoski politolog Paul Ariès se ima za zaljubljenca v življenje - dobro življenje. Možno je za vsakogar.
Mimi Podkrižnik, zunanja politka
sob, 30.11.2013, 18:00
Evropejca tlači podložnost ideji, da več nujno pomeni tudi bolje
»Pri OZN trdijo, kako bi v naslednjih petindvajsetih letih zadoščalo že dodatnih 40 milijard dolarjev, da bi na svetovni ravni odpravili lakoto. Pravijo tudi, da bi z 80 milijardami dolarjev rešili vprašanje najhujše revščine. Teh 40 ali 80 milijard seveda ne najdejo, hkrati pa se uradni vojaški proračun dviga na 1400 milijard dolarjev, svetovni oglaševalski trg je težak 800 milijard, umazanega (kriminalnega) denarja pa je na svetovni ravni za tisoč milijard dolarjev.« Foto: NOEL CELIS/AFP
Boj za skupne dobrine
Boj za skupne dobrine – za skupne brezplačne dobrine – poteka na vseh celinah. Zgled ostaja vojna za vodo v Cochabambi v Boliviji, kjer so s socialnim uporom nasprotovali privatizaciji in z njim, aprila 2000, sprožili val protestov, ki so na predsedniški stol popeljali Eva Moralesa. V ospredje boja bi morali postaviti vprašanje skupnosti. »Commune« [občina po francosko] izhaja iz latinske besede, sestavljene iz dveh delov: cum pomeni s/z in munus dar. Z drugimi smo povezani zato, ker smo prejeli darilo, skupaj z njimi in prav tako kakor oni. Ne gre za skupek dobrin, ki ne bi pripadale nikomur in bi jih lahko vsakdo uporabljal povsem svobodno, ampak za razmerje. Besede ne smemo zamenjevati s tistim, kar je rimsko pravo označevalo za res nullius.
Ne more in ne sme nas določati samo denar, saj je dimenzij preveč, da bi življenje zožili le na en pogled, najsi na individualni ali družbeni ravni. V krizi, ko se žepi hitro praznijo, oblasti pa se kakor pijanec plota še naprej oklepajo starih vzorcev, med ljudmi vse bolj ustvarjalno in spodbudno brbota. Čas je za novo družbeno pogodbo, za sveže odgovore na vprašanja o delu, solidarnosti in sobivanju. In skrajni čas je, da tudi politika prepozna prelomnost dobe, v kateri živimo.
Konec oktobra so v francoskem Grignyju pripravili Tretji nacionalni forum državljanske nepokorščine, na katerem so se vprašali, kaj je kakovostno življenje in kako bi bilo spet mogoče pisati »srečne dneve«; tako kakor so imeli pogum to storiti pred sedemdesetimi leti. Eden od pobudnikov in mislec gibanja neposlušnosti je Paul Ariès, francoski politolog, glavni urednik aktivističnega mesečnika Les Z'Indigné(e)s in esejist, ki odločno ugovarja logiki ekonomske rasti in se zavzema za vrnitev brezplačnosti. Ima se za zaljubljenca v življenje – dobro življenje. Možno je za vsakogar.
Kdo je sodobni Evropejec? Človek, ki se upira ali je bolj ko ne resigniran? Je predvsem ogorčen ali več razmišlja? Je morda pajac, ki se pusti voditi na nitih?
Manihejskega pogleda na zgodovino človeštva, ko smo dolgo časa verjeli, da je Evropa središče in model sveta, ne smemo obrniti proti sebi. Evropa je v več tisočletjih veliko prispevala k humanizaciji: mislim na demokracijo kot način, kako s kolektivnim premislekom odpravljati stalno nevarnost kaosa. Verjamem, da sta Zahod in tudi kapitalizem dala od sebe toliko dobrega, kolikor sta lahko: pripomogla sta k odpravi patriarhata in mačizma, k osvobajanju žensk. Modernega evropskega človeka določa predvsem podložnost eni sami dimenziji bivanja – ekonomski dimenziji ali drugače ekonomizmu, torej ideji, po kateri »več nujno pomeni tudi bolje«. Vsi smo sužnji dela in potrošništva. Homo oeconomicus ni samo teoretična izmišljotina, ampak je vidna realnost. K tej evoluciji ne podlega le zahodni človek, ampak gre za planetarni pojav. Stavim pa, da tudi druge človeške dimenzije niso povsem izginile. Resda smo jih pohodili in so zdaj nevidne, vendar se upirajo oziroma so preživele predvsem med prebivalstvom, ki je ostalo na obrobju brezmernih kapitalizma in produktivizma.
Zato budno spremljam vse, kar nastaja v revnih državah in tudi med reveži znotraj bogatih držav, kajti revni so pomemben rezervoar humanizacije in velika priložnost za človeštvo. Nujno moramo spremeniti pogled na revščino, ki je ne enačim z bedo. Preveč samoumevna se nam zdi definicija, ki so jo o revnih podali bogati; negativna je, pomeni pomanjkanje. V ekonomiji je to pomanjkanje kupne moči, v izobrazbi pomanjkanje kulture, v politiki pomanjkanje udejstvovanja ..., tudi socialnih mrež. Vse to deloma drži, a le deloma. V življenjskem slogu revnih je zelo veliko pozitivnega, vsaj potencialno pozitivnega. Reveži pač niso samo bogati, ki bi jim primanjkovalo denarja. Razpolagajo z drugačnim bogastvom, imajo drugačen odnos do drugih, tudi do sebe, do časa, narave in skupnih dobrin.
Ugovarjate gospodarski rasti in se imate za zaljubljenca v življenje, v dobro življenje. Je mogoče oboje hkrati?
Izgubili smo sposobnost, da bi si postavili meje, da ne bi zabredli v nezmernost. Otrok, ki si ne zmore postavljati mej [ker ga tega niso naučili starši], jih bo zagotovo preizkušal: razvil bo tvegano vedenje, zapadel bo v zasvojenosti, najbolj šibki bodo morda končali s samomorom. Tudi družba, ki si ne zna postavljati mej, se bo preizkušala: izčrpavala bo naravne vire, postavljala se bo nad podnebje in dopuščala bo, da se bodo do nespodobnosti poglabljale socialne neenakosti. V začetku 21. stoletja bi morali v sebi spet prepoznati sposobnost samoomejevanja. Da bi nam uspelo, moramo končati z ekonomizmom, ko človek hlepi samo po več in še več. Po eni strani se moramo znova povezati s kulturo, kajti kultura je tisto, kar nas naredi imune na regresivne fantazme, in poskrbeti moramo za primat političnega, saj je zakon prva meja, na katero naletim vsako jutro. Seveda se postavlja vprašanje vsebine zakona: je bil sprejet v interesu manjšine ali večjega števila ljudi?
Nujno je ugovarjati gospodarski rasti in hkrati ljubiti »dobro življenje« [le bien-vivre]. Ugovarjati pomeni iskati rešitve za celoto socialnih vprašanj zunaj mita o odrešujoči gospodarski rasti, zunaj povečevanja bruto domačega proizvoda. Najprej zato, ker rast ne ponuja odgovorov ne na vprašanje brezposelnosti niti bede. In potem še zato, ker smo že presegli zmogljivost polnjenja planetarnih ekosistemov. Zahodnega življenjskega sloga ne moremo deliti s sedmimi milijardami ljudi. Če bi hoteli na svetovni ravni vzpostaviti standard, kakršnega je vajen evropski človek, bi potrebovali tri planete. Biti zaljubljen v »dobro življenje« ne pomeni privoliti v rešitev, da bi še naprej delali isto, vendar z manj. Ne pomeni posploševati varčevanja, recesije, zategovanja pasu ...
V čem je stvar?
Ni stvar v tem, da bi zahtevali od ljudi, naj si zategnejo pas, vsaj malo ali nekoliko močneje oziroma čisto do konca. Malthusovski pogled na krčenje je popolnoma reakcionaren in netočen. Ugovarjati gospodarski rasti in biti zaljubljen v kakovostno življenje pomeni spodbudno novico: planet je že zdaj dovolj bogat, da bi lahko vseh sedem milijard ljudi živelo dobro. Pri OZN trdijo, kako bi v naslednjih petindvajsetih letih zadoščalo že dodatnih 40 milijard dolarjev, da bi na svetovni ravni odpravili lakoto. Pravijo tudi, da bi z 80 milijardami dolarjev rešili vprašanje najhujše revščine. Teh 40 ali 80 milijard seveda ne najdejo, hkrati pa se uradni vojaški proračun dviga na 1400 milijard dolarjev, svetovni oglaševalski trg je težak 800 milijard, umazanega (kriminalnega) denarja pa je na svetovni ravni za tisoč milijard dolarjev. Samo v Severni Ameriki zavržejo dvakrat toliko hrane, kolikor bi je potrebovali za odpravo lakote v svetu.
Jasno lahko vidimo, da ne gre za vprašanje rasti (BDP-ja) niti za vprašanje sredstev, ampak za vprašanje izbire: kaj proizvajamo, kako in za koga. Idejo o ugovarjanju rasti iz zaljubljenosti v dobro življenje dolgujemo južnim državam. Revne države so tiste, ki nam danes poklanjajo najlepša teoretična darila, da bi lahko sanjali o drugačnem svetu, da bi o njem razmišljali in bi ga gradili.
Pred kratkim ste organizirali Tretji forum državljanske nepokorščine. Kaj je neposlušnost? Pogosto jo povezujemo tudi z otroki. Je Evropa sploh še dovolj otroška in naivna ob vsem tem pospešenem staranju prebivalstva in nepripravljenosti na spremembe?
Naši nacionalni forumi neposlušnosti imajo dolgo zgodovino. Oktobra 2011 smo se prvič sestali na skupno pobudo mesta Grigny in tamkajšnjega župana Renéja Balma in dvomesečnika Le Sarkophage. Cilj je bil povezati vse oblike upora in na tisoč in en način reči »ne« družbi zatiranja. Hoteli smo, da se ne bi nihče počutil izključenega. Če je normalno, da ima vsak posameznik svoje preference, potem menimo, da so vsi boji legitimni, kadar vodijo v osvobajanje človeštva, v socialno, ekološko in mednarodno pravičnost. Uspelo nam je, saj smo enakopravno povezali na desetine mrež in gibanj, skoznje smo postavili skupaj vse oblike neposlušnosti, od individualne in kolektivne do profesionalne in institucionalne, pa tudi nepokorna mesta in lokalne skupnosti. Naš izziv je bil dvojni: narediti konec sektaštvu z utrjevanjem primata socialnih gibanj v spreminjanju družbe in pomagati izumljati nove oblike angažiranosti zunaj logike sedanjega sistema. Kolikor je le mogoče, se je treba postavljati na stran žive politike in nasproti oblikam, ki so pogosto legitimne, vendar pa vse bolj sklerotične. Lani smo se sestali takoj po izvolitvi Françoisa Hollanda in po menjavi vlade, s čimer smo hoteli pokazati, da se upiramo tudi pod levico ...
Nepokorni smo, pa ne le zato, ker hočemo reči »ne« vsemu, kar ni dobro, ampak tudi zato, da bi rekli »da« eksperimentiranju. Spominjamo se še časa, ko je levica, leta 1981, znala osvoboditi nekatera ozemlja s »svobodnimi radii« ali z zakoni Auroux [z njimi so korenito posegli v delovno zakonodajo] ..., da bi spodbudila socialno eksperimentiranje. Smo na strani tistih, ki izumljajo nove načine proizvodnje in potrošnje, znotraj zadružnih gibanj, z lokalnimi valutami in podobnim. Ne ubogati zato, da bi rekli »da« eksperimentiranju, pomeni tako negovati gredice neposlušnosti [v mestecu Grigny so jih v okolici mestne hiše skupaj zasadili poslanci in posamezniki v znamenje protesta proti gensko spremenjenim organizmom in evropski uredbi proti prepovedi proste izmenjave semen] kakor tudi odpirati mestne zdravstvene ustanove, v katerih razvijajo drugačne prakse in koncepte.
Oktobra smo se zbrali, da bi dali še več zagona gibanju, in ob tem smo se spominjali, kako so pred sedemdesetimi leti v Nacionalnem svetu uporniškega gibanja [CNR] znali osnovati socialni pakt, s katerim so povezali vse mogoče protinacistične sile ... Kolektivni dediči teh plemenitih dejanj smo tudi sedaj, ko hočejo desnica in delodajalci izničiti dosežke programa CNR, lepo poimenovanega Srečni dnevi, oziroma v trenutku, ko desne vlade in vlade lažne levice tako na nacionalnih kakor tudi na mednarodni ravni nadaljujejo s politikami, ki so v nasprotju s socialno, ekološko in podnebno pravičnostjo.
Na Tretjem nacionalnem forumu smo se zbrali v času, ko naše misli povsod po Evropi temni val, pod katerim postaja družba čedalje bolj desna, desnica pa zmeraj bolj skrajno desna. Verjamemo, da je mogoče spet postaviti stvari na pravo mesto, če bi le znali pravilno izbirati. V resnici jih je tudi mogoče postaviti, kakor je treba, če bi se le zavzemali za še več demokracije, za več možnosti, da bi se vsi ljudje lahko udejstvovali – tu mislim predvsem na preproste in bolj skromne ljudi. Marsikaj je mogoče, če bi spremenili pogled na revščino in reveže.
Kaj vse gre narobe v Evropi? Ste še ponosni kot Francoz in Evropejec? Zakaj se zdi, da nas bolj kot ljudje skrbijo banke?
Dovolite mi reči, da ne moremo biti nikdar ponosni na to, kar smo, ampak na to, kar počnemo ... Včasih sem lahko samo vesel za nekatere zgodovinske dogodke in drugič žalosten zaradi nekaterih drugih. Seveda sem solidaren s homoseksualci in njihovim bojem, še posebej kar zadeva pravico vseh do poroke, vendar pa me pojem gejevski ponos [gay pride] od nekdaj malce moti, da ne rečem skrbi. Osebno na svojo heteroseksualnost nisem ne ponosen ne kaj drugega, poskušam jo samo živeti, najbolje kar se da. Narobe je v tej družbi prezira zamenjevati pravico do priznanja s ponosom, da si ontološko to ali nekaj drugega. Ne smemo se spuščati v binarne položaje, da smo bodisi slabi bodisi prijazni. Evropa zagotovo ne more biti ponosna na svojo preteklost, saj sta naše bogastvo in način življenja, ki nas zdaj navdajata s toliko ponosa, posledica večstoletnega izkoriščanja črncev, kolonializma in neokolonializma.
A Evropa je tudi ena od zibelk velikih utopij osvobajanja. Posvojim geslo Svoboda, enakost, bratstvo, a se bijem proti vsakršnemu ekstremizmu (ekonomskemu, verskemu, političnemu ...). Sem dedič razsvetljenstva, hkrati pa vem, da je treba preseči neutelešeni humanizem, to je pogosto humanizem bogatega belca, in prestopiti v novi konkretni humanizem. Zavedati se moramo, da lahko cela Evropa postane Grčija. Grčija ni samo bolni otrok, ampak je laboratorij nazadovanja v upravljanju. Evropska unija in prav tako evropska centralna banka imata zgodovinsko odgovornost za vzpon skrajne desnice in še posebej gibanja Zlata zarja v Grčiji.
Je mogoča postkapitalistična družba?
Ne le da je mogoča, ampak že nastaja, vsaj v zametkih. Premoč sedanjega sistema je v tem, da naredi nevidno vse, kar mu je tuje in se mu zdi težko prebavljivo, čeprav me vedno preseneča, kaj vse je kapitalistični sistem sposoben prebaviti. Filozof François Lyotard govori o besedah, ki so nekako zastale, torej o besedah, ki jih še izgovarjamo, vendar jih nihče več ne sliši, ker se naša ušesa ne odzivajo več nanje. Prepričan sem, da obstajajo pred- ali postkapitalistične oblike. Poskrbeti moramo le, da jih bomo spet slišali, da jih bomo začutili. Rimbaud se je v 19. stoletju zavzel za politični program, po katerem bi spet morali postati »jasnovidni«. Nujno je, da nevidno postane vidno. In to ni samo politični projekt, ampak tudi etična drža.
V nasprotju z javnim diskurzom verjamem, da so ljudje manj neumni, ampak bolj prestrašeni, manj zmanipulirani, ampak bolj desenzibilizirani. Znova se moramo naučiti tistih besed in gest, s katerimi bi lahko postali dovzetni za čustva; da bi spet znali videti. Prav tako se moramo naučiti, kako se »reinkarnirati« v svoja lastna telesa, kajti kapitalizem je prodrl tako zelo globoko v nas, da nas je dobesedno onesnažil. Naše telo je prvo območje, ki ga moramo osvoboditi – tako da mu bomo priznali pravico, da je lahko bolno, da se sme starati in je umrljivo. Seveda se na pot preobražanja ne moremo podati brez prtljage ...
Lahko bi govoril o novi senzibilnosti, o tem, kako morajo naši »jazi« zadevati eden ob drugega v drugačni perspektivi, kakor je dobiček. Lahko bi rekel, kako je mogoče delati na tisoč načinov drugače in z drugačnim ciljem kakor le tako, da bi razpolagali s čim več kupne moči – kar prav zdaj že razvijajo socialna in solidarnostna ekonomija in zadružna gibanja. Povsem drugače je mogoče živeti v samooskrbnih okoljih, ali zaradi združenj za ohranjanje klasičnega kmetovanja, ali zaradi sistemov lokalne izmenjave in alternativnih valut in podobno, tudi z zavračanjem »športizacije življenja«. [Športizacija življenja po Paulu Arièsu pomeni, da šport postane življenjski ideal, vendar ne samo kot fizična aktivnost, ampak kot ideologija, v kateri se povežeta kapitalizem in produktivizem. V ospredje stopijo vrednote, kakor so nastopanje, doseganje rekordov, izzivanje, izbiranje, postavljanje hierarhije in izločanje šibkih.]
Pred kratkim sem bil na Antilih, kamor so me povabili, da bi jim pomagal zagnati tako imenovani akcijski načrt za razvoj Martiniqua. Kaže možno pot k prehrambni, energetski in farmacevtski in še kakšni suverenosti. Ena osrednjih nalog je preobraziti predkapitalistične oblike – ki še vedno obstajajo, a se iz njih radi norčujemo in jim v imenu »napredka« jemljemo legitimnost: medsosedska pomoč, zadruge, vzajemne družbe ... – v postkapitalistične oblike. Ne manjka nam motivov za nezadovoljstvo in v resničnost smo dovolj zasidrani, v sebi pa imamo zagotovo premalo veselja, da bi se upirali. Žalostna čustva so tisto, kar nas dela nemočne.
Kakšna bo Evropa leta 2050?
Priznam, da me precej skrbi za prihodnost Evrope, in to iz dveh razlogov. Po vsej stari celini smo priče vzponu skrajne desnice, ki zdaj uživa že med 15 in 20 odstotkov podpore. Evropa, ki jo imam rad, ni tista Evropa, ki se zapira vase, ki je ksenofobna in sovraži druge. Gonilo te Evrope je manipulacija strahu. Druga nevarnost, ki preti Evropi, je po mojem prepričanju sloviti transatlantski prostotrgovinski sporazum med Združenimi državami Amerike in Evropsko unijo. Cilja k osnovanju ekonomskega Nata, ki bi izključeval preostali svet ... Veliko bolj mi je všeč zamisel o policentričnem svetu, v katerem bi imela Evropa – zaradi svoje zgodovine in kulturne pestrosti – vlogo prvega brodnika.
Kaj simbolizirata Marine Le Pen in Frigide Barjot? Se bomo v 21. stoletju morali bati žensk? Potem ko se že tisočletja bojimo moških.
Marine Le Pen in Frigide Barjot sta dva simptoma naraščajoče napetosti v Evropi. Verjamem, da je treba ohraniti razum in upoštevati, da je tisto, kar kažeta, samo narobna stran veliko pomembnejšega zgodovinskega gibanja v smeri kulturne pestrosti in odprtosti k drugim. Prevladujoča logika ni logika osamitve, ampak je logika vzpostavljanja razmerja z drugimi. Tovrstna širjenja nestrpnosti so vredna obžalovanja in so celo nevarna, vendar pa zgodovine ne bodo postavila na glavo. Seveda ne mislim, da bi se v 21. stoletju morali bati žensk, čeprav nisem nikoli verjel, da bi feminizacija političnega življenja in nravi lahko bila nova priložnost za človeštvo. Margaret Thatcher je bila neizpodbitno ženska, ki je angleškim rudarjem pustila zelo slabe spomine. V tem smislu zavračam vsakršni esencializem. Drugače, verjamem, da Marine Le Pen in Frigide Barjot kažeta v kontekstu sodobne krize potrebo posesivne mame. Navadno ločimo med dvema figurama. Ena je dobra in ljubezniva mama, to sta Marija in prav tako francoska Marianne, dve ikoni iste ljubeče simbolike. Druga mama je slaba in mačehovska, posesivna mama, ki kastrira in v svojih otrocih ni sposobna prepoznati druge možnosti.
Zakaj takšen naslov: Les Z'Indigné(e)s? Vaš uporniški mesečnik opozarja na vrsto novih pogledov na življenje in družbo. [Les Indignés pomeni ogorčeni, o katerih so še posebej veliko govorili v Španiji, v Franciji je besedo postavil v ospredje pokojni Stéphane Hessel, z drobno knjižico Indignez-vous.]
Naslov je poklon gibanju ogorčenih, ki ni bilo zadnje socialno gibanje 20. stoletja, ampak je prvo gibanje v 21. stoletju. Je poklon zrevoltirani mladini vsega sveta kot žrtvi mita o odrešujoči gospodarski rasti in kaže še, kako se je mogoče hkrati angažirati in zabavati. V svoje bitke bi morali spet vključiti dimenzijo praznovanja. Seveda je pogosto prijetneje igrati karte s prijatelji ali biti član balinarskega društva kakor pa se angažirati v kakšni politični ali sindikalni organizaciji oziroma združenju. Afriški, južnoameriški in azijski prijatelji se vedno čudijo, kako dolgočasna je zahodna politika. Na jugu si težko predstavljajo, da v njej ne bi bilo glasbe, plesa, petja ...
Bojim se, da s svojim preveč učenim politiziranjem nagovarjamo samo najmočnejše, medtem ko pri šibkejših ljudeh utrjujemo občutja nekompetentnosti. V 19. stoletju so govorili, da je treba znotraj organizacij razvijati politiko prijateljstva. Z Les Z'Indigné(e)s namigujemo tudi na znane socialne razbojnike, ki so zaznamovali preteklost: general Ludd, Robin Hood, Zoro ..., na socialne razbojnike, ki so bili tudi zamaskirani razbojniki. Anonimneži delajo iz starega novo tako, da reciklirajo klasične oblike upora. In prav vprašanje praznika je pri tem ključno: v družbi, ki se poganja na žalostna čustva, ni nič bolj politično od praznovanja, torej od širjenja veselih strasti.
|
|
