Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1803
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 08 Sep 2013 08:53 Naslov sporočila: Raje pišem kot mislim |
 |
|
Zakaj raje ne pišete kot mislite?
Letos 15 let od serije TV oglasov za Delo. Prva in zadnja beseda. MM, MDM, EHM, MC. Jaz raje pisal kot mislil. Še danes.
Skratka, v reklamah smo nastopali Mitja Meršol, Mojca Drčar Murko, Ervin Hladnik Milharčič in jaz. Takrat smo delodajalcu odstopili svoj javni lik in delo kot odgovorni urednik, dopisnica z Dunaja, dopisnik iz Jeruzalema in kolumnist.
V življenju zagotovo ne bi imel problemov sam s sabo in s samopodobo, če bi bil recimo anonimen ali nevpadljiv redaktor v nekem desku. Nikoli se nisem znal in hotel preveč prilagajati drugim. Samemu sebi pa ja, kadarkoli.
Da ne bo pomote: to oglaševalsko akcijo omenjam z nostalgijo, vendar se je javno spominjam zgolj kot parabole o položaju novinarjev in vlogi medijev nekoč in danes, ki z mano in z današnjim Delom nima skorajda nobene zveze.
Zasluge za to znamenito oglaševalsko akcijo ima Jure Apih. Takratni predsednik uprave je vedel ali vsaj verjel, da nekateri novinarji bolj kot drugi prispevamo k ugledu časopisa in ga s tem tudi pomagamo prodajati. Z zaupanjem in zanimanjem bralcev ter z branostjo in prepoznavnostjo.
Apihova zamisel – ki so jo kreativni direktor Stojan Pelko ter režiserja Miha Hočevar in Grega Vesel z agencije Luna posrečeno uresničili – je bila nekoliko riskantna. Ker se v Sloveniji ni pametno izpostavljati že s svojim delom, kaj šele z dodatnim, nikar že oglaševalskim opozarjanjem nase, bi se akcija lahko obrnila proti oglaševalcu samemu. Lahko pa bi bila tudi medvedja usluga za nas nastopajoče. Na Delu niso bili vsi zadovoljni s takim pristopom, javnost pa še kar. Tako je prevladalo prepričanje, da je bila akcija všečna in uspešna.
Nastopali smo za lastno slavo in slavo časopisa, sicer pa od tega nismo imeli nič materialnega. To omenjam zato, ker so krožili trači, da smo bajno kasirali.
V resnici pa nas Apih ni peljal nikoli niti na kosilo, ki nam ga je obljubil v zameno za volonterski košček naših duš in teles.
Četudi bi danes imeli budžete za tako širokopotezne oglaševalske akcije, bralcev ne bi znali na tak način nagovoriti z imeni in priimki in obrazi in besedami novinarjev. In četudi bi jih znali, nam ne bi verjeli. In četudi bi nam verjeli, nas zato ne bi nič več in nič raje brali.
Takšen odnos med časopisom in bralci je morda nepopravljiv. A če ne bomo poskušali, ne bomo nikoli zagotovo vedeli, ali nismo zamudili še zadnje priložnosti.
Pozicijski slogan celotne akcije se je glasil: »Delo. Prva in zadnja beseda.« (Avtor sem jaz.) Čeprav je še danes vgraviran v stekleno steno sejne sobe v tretjem nadstropju Črne vdove – kjer deluje malce muzealično, čeprav zgleda še kar moderno –, je bil predlog njegove reuporabe lani zavrnjen z argumentom, da zveni preveč ošabno, pretenciozno.
Tipično. Leta 1998 je slogan natančno povzemal mission statement časopisa, ki je na trgu dnevnega tiska prepričljivo vodil. A tudi danes bi se prilegal vsakemu časopisu v slovenščini – v kateri ta besedna igra pač edino vžge –, če bi katerikoli od njih imel ambicijo, da v nekaj takega prepriča svoje bralce.
Pa je nima, ker ga peče vest.
Da zveni ta slogan arogantno, pa je nasploh višek ironije. Čeprav so mediji veliko arogantnejši kot pred poldrugim desetletjem, se navzven delajo pohlevnejše in celo v preprostih, nezaznamovanih besedah samozavesti slišijo ošabnost in pretencioznost.
Današnji mediji se derejo eden čez drugega, da bi jih sploh kdo slišal ali se jim morda celo pustil prepričati – v resnici pa hočejo biti manjši od makovega zrnca, da ne bi koga užalili s čezmerno in že od daleč vidno neiskreno neskromnostjo.
Mediji so danes zjebani od absoluta interneta, kjer lahko imata prvo in zadnjo besedo vsak prvi in zadnji anonimnež ali vsak prvi in zadnji politik ali vsak prvi in zadnji redaktor ali vsak prvi in zadnji pripravnik ali vsak prvi in zadnji laični podškof omniprezentnega politiziranja in kritikastrstva.
Edina, ki nimata in nočeta in niti ne znata imeti prve in zadnje besede, pa sta prvi in zadnji urednik, ki bi morala obenem materinsko in očetovsko vzgojiti ljudi v medijih in medije v ljudeh, da bi se znali primerno zoperstavljati tako zasluženim zabadljivkam in provokacijam politikov – in nezasluženim žalitvam – kot samoponiževanju z lastno ignoranco in nesposobnostjo za kakršnokoli empatijo. Da ne rečem z nesposobnostjo za kolikor-toliko realno percepcijo sveta.
Naj nadaljujem s svojo takratno domislico, izrečeno v TV spotu in ponatisnjeno na plakatu: »Raje pišem kot mislim.«
S stavkom sem presenetil celo samega sebe. Nepričakovano in spontano sem ga bleknil med samim snemanjem, ko sem se s kamero na havbi vozil s svojo xantio čez stari most v Podpeči in ponavljal en in isti kader. Dobesedno po scenariju sem ne vem kolikokrat rekel: »Raje pišem kot govorim.« – nazadnje pa sem imel preblisk in sem dodal še to, kar je instantno potegnilo in postalo slogan.
Če boste kdaj kje prebrali, da »hitreje pišem kot mislim«, vedite, da je to apokrifno. Nikoli nisem tega rekel, niti napisal. Sploh ne znam tako hitro tipkati, da bi s prsti sledil mislim.
Ko pišem, sem v stanju mentalne hibernacije. Še dobro, da to traja le nekaj ur naenkrat!
Šalo na stran. Seveda ga ni teksta – pa še marsičesa drugega –, za katerim ne bi bilo misli. Toda ta nesporna trditev mnoge pisce zapeljuje v zmotno prepričanje, da je misliti in premisliti in domisliti že dovolj za dober tekst.
Jasno je, da ne moreš napisati dobrega teksta, ne da bi najprej dobro premislil. A še tako pametne misli niso garancija, da bo tekst res dober. Šele tekst nekako spravi misli v formo, jih s slovnico organizira in strukturira, s stilom pa niansira in personalizira.
Podcenjevanje pomena pisanja kot spravljanja misli v formo je posledica naivnega sklepanja, da je jezik isto kot mišljenje, ker pač kar naprej nekaj govorimo, pišemo, beremo, poslušamo in upajmo tudi razumemo.
Kje pa! Misel in beseda sta diskrepantna pojma, ki ju šele zavzetost, natančnost, spoštljivost pri pisanju ali ne več ne manj kot intelektualni (ali umetniški) napor pripeljejo tako daleč, da se brez ostanka tako rekoč genialno pokrijeta.
No, dandanes je včasih dosežek že preprost, razumljiv tekst. Zato me še tem bolj preseneča ta obsedenost od pameti in odgovornosti, morale in pravičnosti. Vse vam je tako prekleto jasno – samo zakaj potem ne znate tega ubesediti?
Časopisi živijo od tekstov, ne od misli.
Saj res! Ali ste vedeli, da sem si leta 1986/87 izmislil svoj slogan, no, nekakšen moto, pravzaprav avtomoto? Glasil se je: »Vse me zanima, nič me ne briga.«
Razmislite do prihodnjič tudi na to temo.
|
|
