Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1804
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 24 Feb 2013 04:56 Naslov sporočila: Yuri Yatsko |
 |
|
Yuri Yatsko: »Minuta je preveč za mučenje, premalo za srečo.«
Doktor fizike in psiholog o skrivnostni kategoriji časa, spreminjanju spomina in sedanjost, mehanizmih civilizacije...
Vesna Milek, Sobotna priloga
sob, 23.02.2013, 15:00
Dr. Yuri Yatsko, doktor fizike, psiholog, raziskovalec, svetovalec.
V Atlantidi so poznali obrede za podaljševanje življenja, po nekaterih informacijah naj bi živeli od 300 do 600 let. Znali so si ustvariti nov smisel, aktivirati nov življenjski potencial, začeti novo življenje. A tu govoriva o drugih stvareh. Gre za to, da ljudje mešajo dva pojma. Biti mladi in biti videti mladi. Za zadovoljevanje skušnjave biti mlad skrbijo resne industrije, s kozmetično in plastično kirurgijo na vrhu. Mene bolj zanima ohraniti pozicijo mladega človeka in nenehno prisotnost smisla. To je tisto, kar pomlajuje. Človek, ki je videti mladosten, a v sebi nima smisla, je mumija.
Je človek, ki raziskuje meje znanosti, paraznanosti, ezoterike in jih prenaša v vsakdanje življenje. Ni bioenergetik, ni zdravilec, pravi, čeprav je v svoji dolgoletni praksi znanje iz fizike in psihologije uporabljal v procesih zdravljenja, in to, po mnenju njegovih klientov, nadvse uspešno. V Sloveniji, kamor je prišel leta 1996, se zdaj posveča svojim raziskavam. Deluje predvsem kot svetovalec številnim podjetjem, menedžerjem in vodi programe o osebnostnem razvoju in mentalnih sposobnostih.
Kdo je Yuri Yatsko? [Angleško transkripcijo njegovega imena uporabljamo, ker deluje tudi na mednarodnem področju.] Kako bi se opisali?
(nasmešek) Reciva, da sem večni raziskovalec.
Pionirji kvantne fizike so slutili, da so stopili na prepovedano metafizično področje, piše Lynne McTaggart v knjigi Polje. Da bi doumeli globljo resnico, so se obrnili na psihoanalizo, kabalo, kitajsko filozofijo, taoizem, hinduizem ali k Platonu ... Kako to, da ste vi iz moskovskih znanstvenih krogov stopili na pot »samotnega raziskovalca«?
V določeni točki moje kariere so me začele zanimati stvari, za katere uradna znanost ni imela enostavnih razlag. In začel sem raziskovati v drugih smereh. V določenem trenutku sem pretrgal povezavo z akademskimi krogi, da bi se lahko razvijal čisto po svoje, unikatno. Učil sem se od različnih znanstvenikov, ne le od fizikov, zbiral informacije, poleg tega sem v Sloveniji našel zanimive vire informacij, zelo pomembne za svoje delo.
Katere?
O tem še ne bi želel govoriti.
Pišete znanstveno študijo?
Zavedam se, da če napišeš knjigo z določenimi znanji, je to velika odgovornost. Ker lahko ta knjiga sproži cel kup posledic. Če jo bere oseba, ki ni sposobna doumeti teh znanj, oseba, ki nima razvite moralne komponente, lahko naredi veliko škode. Za zdaj bodo ta znanja ostala v okviru mojih predavanj, seminarjev. Ker če jih posredujem na svojih seminarjih v živo svojim učencem, v procesu učenja spremljam njihov razvoj, pomagam, da se razvijajo, da znanja praktično uporabljajo in se hkrati zavedajo moralne odgovornosti.
Ali lahko znanost odgovori na vprašanja, s katerimi se ukvarjajo najbolj eminentni umi in mistiki sveta: kdo smo, kam gremo, kakšne so skrivnosti naše preteklosti, ki določa preteklost in našo sedanjost?
Obstaja mit o znanosti kot o nečem, kar zagotavlja verodostojno razlago stvari, v nasprotju z religijo, ki naj bi temeljila na nepreverjenih dogmah. A znanost, uradna znanost se od religioznih pogledov na svet razlikuje zgolj v različnem koordinatnem sistemu, v katerem ljudje opazujejo objektivno resničnost. Marsikatere stvari, ki spadajo v ezoteriko, se da razložiti s klasično fiziko, od koder prihajam sam, a razlaga in razumevanje sta običajno zelo zapletena. A če spremeniš koordinatni sistem, lahko vidiš rešitev, ki ni obstajala v starem koordinatnem sistemu. Samo za to gre. Zaradi tega je mistika, ezoterika, če hočete, samo drug koordinatni sistem. Drug svetovni nazor.
Kaj vam kot fiziku pomeni čas, kako ga dojemate, raztegujete, kaj počnete z njim?
Čas je kompleksna kategorija. Eno je subjektivni čas, druga kategorija časa je objektivni čas, ki je preveč kompleksen, da bi ga poskušali razložiti na teh straneh, poleg tega si z njim težko pomagamo v vsakdanjem življenju. Subjektivni čas je povezan z našimi zmožnostmi, objektivni čas je produkt družbenega sporazuma in s tem predstavlja orientacijo. A to je samo družbeni sporazum. Ko rečeš ena ura, ena minuta, brez upoštevanja konkretnih okoliščin v resnici nima nobenega smisla.
Ena minuta je preveč, če gre za mučenje, zlorabljanje, in premalo, če doživljaš trenutke sreče. Podobno kot parameter razdalje. Je en meter veliko ali malo? Odvisno, za kaj gre. Subjektivni čas je povezan z realnimi zmožnostmi človeka. Sam čas, kot ga poznamo, torej »včeraj«, »danes«, »jutri«, v objektivni resničnosti ne obstaja v takšni obliki. V objektivni resničnosti so preteklost, sedanjost in prihodnost tukaj in zdaj.
Kako lahko s svojim malim odstotkom delujočih možganov to sploh dojamem?
Naši možgani so sicer res malo bolj napredovali od kokošjih, niso pa šli dovolj naprej, da bi te stvari lahko zaznali. Zato so ustvarili poseben mehanizem, posebno odprtino, režo, skozi katero opazujejo objektivno resničnost. To, kar smo videli, je že preteklost. To, kar zdaj gledam, je sedanjost. To, kar še bom pogledal, je prihodnost.
Kako čas uporabljate pri zdravljenju določene osebe? Ali osebo »prestavite« v recimo »drugo časovno obdobje« oziroma eno od časovnih različic, ko se bolezen še ni začela?
Ni težave, ki bi kar nenadoma padla z neba. Vsaka težava, šok, bolezen je naraven produkt dogodkov, ki so se dogajali v življenju te osebe v preteklosti. In če je produkt dogodkov iz preteklosti, sledi logično vprašanje: ali je preteklost človeka zapečatena subjektivna ali objektivna stvar in ali se da vplivati nanjo?
Naša preteklost je prisotna v našem spominu in je zelo subjektivna. Določen travmatičen dogodek v življenju lahko ustvari določen vzorec ali frustracijo, ki človeku lahko greni življenje ali ustvari določene psihosomatske probleme. Vemo, da se v isti situaciji nekdo joče, v drugi smeje. To pomeni, da je za določeno osebo podoben dogodek lahko smešen, za drugega dramatičen.
Gre za znani rek kvantne fizike, ki pravi, da s tem, ko se osredotočimo, s svojim pogledom ustvarjamo resničnost?
Seveda. Preteklost je del našega spomina; če torej usmerim svoj pogled na te dogodke, potem lahko spremenim spomin. Sam lahko pomagam spremeniti vaš pogled iz travmatičnega dogodka v nevtralnega ali celo prijetnega. Rezultat tega je, da bo ta dogodek nehal ustvarjati težave. S tem sem torej na neki način spremenil vašo preteklost. In če je preteklost drugačna, se začne spreminjati tudi sedanjost in prihodnost.
A tu gre še za drug proces. Ko se človek spreminja, pomeni, da se uči. Nikakor ne smemo mešati učenja od nabiranja informacij. Večina ljudi deluje tako, da nabirajo informacije. To ni učenje. Učenje pomeni spremembo sistema vrednot, ustvarjanje novih načinov razumevanja, drugačnih načinov razmišljanja.
In na vaših delavnicah, seminarjih udeležencem pomagate, da tako »prestrukturirajo« svojo osebnost?
Če k meni pride človek kot pacient, potem jaz to naredim namesto njega. Tudi zato, ker se ponavadi podzavest osebe upira spremembam. Če ima oseba večje ambicije, željo spremeniti svoj način odzivanja, spremeniti svoje življenje, napredovati v življenju, takrat nastopi resnejše delo. Takrat mora on sam začeti spreminjati svojo preteklost oziroma odnos do nje. In ta sprememba sproži zelo zanimiv proces. Namreč, ko človek resnično spremeni svoje razmišljanje ali sistem vrednot, glava avtomatično začne vse dogodke iz preteklosti analizirati in pregledovati iz novega zornega kota. Problem je v tem, da se ljudje v življenju zelo redko zares spremenijo. Na žalost. Sprememba je zelo zahteven, resen proces.
Kakšno je torej vaše mnenje o tipu instant priročnikov, kot je recimo Skrivnost, ali na drugi strani bolj poljudnoznanstveni pristop, kakršen je recimo Transurfing realnosti, ki ga je napisal ruski fizik Vadim Zeland?
Takšnih knjig je v zadnjem času res ogromno, nekatere so napisane za bolj preprostega bralca, druge za zahtevnejšega. Ampak to je samo informacija. To niso znanja. To je bistvena razlika. Vse, kar je zapisano v obeh knjigah, zveni lepo in prav. Res je, da je pri Skrivnosti vse skupaj precej pravljično, v smislu: »Če si nekaj močno želiš, to tudi dobiš«, in potem ti dvakrat, trikrat morda celo uspe.
Stvar je v tem, da je za uporabo teh znanj potrebna predhodna struktura, temelj, če hočete. To strukturo sam imenujem »racionalni jaz«. Struktura, ki ima sposobnost svobodnega razmišljanja in svobodnega odločanja. Običajen človek našega časa je v enem dnevu sposoben samo tri minute sprejemati svobodne odločitve.
Od kod vam ta podatek? In kaj mislite s tem »svobodne odločitve?«
Predstavljajte si, peljete se v službo. Kaj se je dogajalo v času, ko ste se vozili v službo? Skoraj nihče vam ne bo znal odgovoriti. To pomeni, da smo večino časa na avtopilotu. Udeležencem v programu pomagam razvijati te strukture, da se čim večkrat na dan zavedajo, kaj govorijo, kaj počnejo, kaj mislijo. Če teh struktur ni, se bodo človeku v življenju dogajale stvari, ki jih bo določala okolica, situacija.
Lahko razložite?
Sami ste začeli pogovor o času. Kot sem rekel: v objektivni resničnosti torej vse že obstaja. Človek je na liniji razvoja dogodkov, na kateri se je vse že zgodilo in je vse že določeno, usojeno, če hočete. Bolj ko se temu razvoju dogodkov upiramo, težje jih v resnici spremenimo. To pomeni, da moraš imeti določeno stopnjo notranje svobode, da se premakneš z ene linije razvoja dogodkov v objektivni resničnosti na drugo linijo razvoja dogodkov, kjer stvari tečejo drugače. Prvi korak v to smer je, da ustvariš strukturo, ki jo imenujem »racionalni jaz«.
Zveni precej abstraktno. Kako deluje in kaj ponuja ta »racionalni jaz«? Svobodo odločitve? Svobodo izbire lastne resničnosti?
Najprej je treba razviti nekaj, kar imenujem »aktivni opazovalec«. To pomeni, da človek intenzivno opazuje svet, odnose okrog sebe in se hkrati zaveda, da je opazovalec. Večina ljudi zase sicer misli, da opazujejo aktivno, da aktivno sodelujejo v določenih procesih poslovnih pogovorov, v procesu pogajanj, ampak vse, kar povedo v teh pogovorih, je delovanje standardnih programov. Resda zapletenih, ampak vseeno standardnih programov, ki so produkt vzgoje, družbe ...
Če to vajo aktivnega opazovanja sveta, ljudi, njihovih reakcij, naših odzivov nanje delamo dovolj dolgo, se znamo dvigniti nad določeno bolečo ali zapleteno čustveno situacijo in nanjo pogledati z drugega zornega kota. Za aktivnega opazovalca obstaja samo dejstvo. Ni čustvene in osebne vpletenosti. Tisto, čemur pravimo osebnost, je predvsem produkt delovanja običajnih jazov, ki so privzgojeni: jaz konfliktni človek, jaz uspešnež, jaz starš, jaz borec, jaz luzer in tako naprej.
Hočete reči, da o tem, katerega od teh jazov bo vključil v določeni situaciji, ne odloča človek sam?
Običajno ne. Mi morda mislimo, da odločamo o tem, a v resnici se vse dogaja popolnoma avtomatično. Ko recimo človek pride domov, odloži kravato in obleko, spremeni tudi svoj jaz, ki doma deluje popolnoma drugače kot v službi. Gre na pivo s prijatelji, se obleče v neformalna oblačila in spet spremeni svoj jaz. Vsak jaz ima svojo priljubljeno obleko, uporablja svoj priljubljeni način govora. Z nekaterimi prijatelji se obnašamo drugače kot z drugimi, pri nekaterih iščemo pomoč, pri drugih smo mi tisti, ki jo dajemo. Ampak vsi ti jazi so programska oprema, ki smo jo dobili v procesu vzgoje in socializacije. Človek vsakič znova pade v določeno situacijo, ki aktivira določen program programske opreme. Tu ni nikakršne svobode. Smo ujetniki naših čustev, ujetniki privzgojenega načina odzivanja na določene dogodke.
Vse stvari so določene vnaprej. S tega vidika sodobni človek spada v kategorijo zapletenega zahtevnega računalnika, stroja. Problem naše družbe, našega časa je, da ta stroj čedalje bolj izgublja sposobnosti racionalnega razmišljanja in upravljanja s samim sabo. Ta naš »racionalni jaz« oziroma uporabnik tega stroja je čedalje manj priseben. In to je tragedija naše družbe. Naša družba se ne razvija, ljudje se ne razvijajo, degradira se posameznik in s tem družba.
Kaj se v družbi dogaja s časom kot kategorijo?
Če je čas način dojemanja objektivne resničnosti, se spremembe, ki potekajo v zavesti ljudi, morajo nekako odražati tudi na času. Kako? Če je človek na višjem nivoju razvoja, lahko raztegne čas, če je njegov razvoj zavesti na nižji stopnji, njegov čas drsi hitreje.
Potem sem jaz na zelo nizki stopnji.
(nasmešek) To se zdaj dogaja vsem ljudem. To ni samo kategorija posameznika, to je družbeni pojav. Ker smo del določene skupine ljudi, smo podrejeni določenemu načinu delovanja kolektivne zavesti konkretne skupine ljudi. To pomeni, da je naš način dojemanja časa prav tako odvisen od skupnega razvoja človeštva.
Najbrž velikokrat slišite od ljudi, s katerimi se srečujete, da je dan čedalje krajši, da jim vedno bolj zmanjkuje časa. To pomeni, da se subjektivni čas v primeru, ko gre za družbeni pojav, spremeni v objektivni čas, in se je dejansko začel hitreje odvijati. To med drugim piše celo v Svetem pismu.
Kje?
V zadnji knjigi Apokalipse. Če povzamem, zapisano je, da se bo čas pred koncem sveta tako pospešil, da bo en dan za človeka trajal kot ena ura, en teden kot en dan, zaradi tega bodo ljudje lahko preživeli spremembe, ki nas čakajo.
Kako si potem razlagate majevski koledar? Po njem naj bi se 21. decembra lani zgodil preskok zavesti, kot pravi tudi dr. Tadeja Jere Lazanski, avtorica znanstvene študije Evolucija zavesti pri starih Majih.
Že, a ne moremo govoriti o preskoku. Preskok je revolucija. V naravi ni revolucije, je samo evolucija. Postopna sprememba. Če vzameva tisočletno obdobje in pogledamo nazaj za pet minut, bomo rekli, ja, v tem obdobju se je zgodil preskok zavesti, civilizacije, misli.
Zato se 21. decembra, čeprav so se planeti poravnali v vrsto in čeprav se nam je približal deseti planet Nibiru, ni zgodil nenaden preobrat?
So pa ljudje čutili močne energije, ne le zaradi planetov, tudi zaradi stanja množice ljudi po vsem svetu, ki so bili, zavestno ali ne, v pričakovanju konca.
Na isti dan so bile v Chiapasu demonstracije potomcev Majev in vseslovenske demonstracije pred parlamentom. Naključje? Sploh če govorimo o evoluciji zavesti?
Ko sistem izčrpa možnosti normalnega evolucijskega razvoja, so potrebne bolj radikalne spremembe. Upor ljudi pomeni samo to, da je politični sistem v smislu strank, ljudi, ki so jih vodili, izčrpal svoje zmožnosti. Zato ljudje kličejo po novih obrazih, po novih idejah. Ne zato, ker bi bili aktualni politiki proti Slovencem in slovenskemu narodu. Politiki, kot so recimo Janez Janša, Zoran Janković, tudi Borut Pahor, zdaj ne morejo razumeti, zakaj jih ljudje napadajo, saj verjamejo v to, da v okviru sistema, ki obstaja, vendar poskušajo narediti najboljše. Problema sistema ne bi smeli enačiti z voditelji strank, res pa je, da so ti posamezniki zainteresirani za obstoj starega sistema. To je tudi logično. Ni nujno, da je to, kar počnejo, vsem všeč, da bo to dobro za vse, ampak dejstvo je, da oni verjamejo, da iskreno delajo najboljše za družbo. Na srečo Slovenci kot narod niso nagnjeni k izgredom, ker bi bili v tem primeru žrtve spet nedolžni ljudje, kot tolikokrat v zgodovini. In to agresijo običajno izkoristi stari sistem.
Ali predstavniki starega sistema ukradejo revolucijo mladim, kot se je zgodilo v Egiptu?
Tako. Ljudje v tem času potrebujejo nekaj novega, kar ima večji potencial za spremembo. Tako je tudi v znanosti. Znanstvenik, ki si je s trdim delom in raziskavami pridobil položaj, avtoriteto na svojem področju, si ne more dovoliti, da bi mladi znanstveniki z novimi radikalnimi pogledi zrušili dosežke njihovega dela. Devetdeset odstotkov znanstvenikov, ki so bili na začetku progresivni, na koncu svoje kariere škoduje napredku, ker ščitijo svoj vrtiček, cenzurirajo članke v revijah, bedijo nad novimi odkritji, ki bi lahko porušila stari sistem znanja. Zato pravim, da je znanost najbolj omejeno, najbolj cenzurirano področje.
Če vzamemo, da so nekateri dogodki na časovni premici človeka že določeni, koliko je sploh v moči nas samih, da presežemo »usodo«, ki je naš značaj?
Bom poskusil odgovoriti poenostavljeno. Človek prihaja na ta svet, da bi se spremenil, razvil. Da bi prepoznal svoje potenciale, ki jih zaradi takšnih in drugačnih notranjih blokad in ovir ne moremo uresničiti. V življenju dobimo veliko priložnosti, ki se pojavijo kot opozorila, ki nas varujejo in omogočajo napredek in spremembe. Na začetku te priložnosti pridejo v razmeroma lepi obliki. Ampak ljudje, ne vem, zakaj, te priložnosti v večini primerov zavrnejo.
Kolikokrat slišimo, beremo, čutimo, da ni dobro, da naredimo določeno stvar, a kljub temu to naredimo. Ali vemo, da bi morali prekiniti določeno navado, odnos, a tega ne naredimo. Ena od ključnih razlik med človekom in živaljo je prav v tem: žival enkrat stopi na led, človek petkrat. Človek bo petkrat stopil na grablje, in to na istem mestu, in ko to naredi šestič, bo spet presenečen, zakaj in kako se je to zgodilo.
Ste cinični?
Nikakor. A na žalost ljudje v resnici ne marajo sprememb. Upirajo se jim zavestno in podzavestno. Sprememba je odgovornost. Ljudje nočejo odgovornosti. Kar je logično, če vemo, da večino našega časa delujemo na avtopilotu.
Vsak človek pride na svet s svojo nalogo, da naredi določen program, osebni razvoj. Vzemimo, da priložnost za razvoj zavrne prvič, drugič, petič, vsaka naslednja priložnost za spremembo pride v bolj zahtevni obliki. Vsaka naslednja priložnost je težja. Ena od najtežjih priložnosti je resen problem. Bolezen. Ali jo sprejmemo kot kazen ali okrivimo drugega. Kriv je on, ona, kriv je šef, krive so epidemije, krive so cigarete, alkohol, hrana ... Lahko pa to vidimo kot priložnost. Nekaj v življenju smo delali narobe, nečesa nismo hoteli videti. Takrat se je treba ustaviti. Bolezen je prisilna priložnost, da se človek začne spreminjati. A če človek kljub temu vztraja pri svojih vzorcih in odklanja priložnosti, nastopi skrajna zadnja priložnost. Ta se imenuje smrt. To je priložnost za spremembo, pri kateri težko rečeš: jaz ne bom.
Pravite, da je bolezen prisilna priložnost za spremembo. Kako si lahko potem razložimo bolezni komaj rojenih otrok ali otrok žrtev vojne? Vsak, ki hoče razložiti Boga, se ustavi prav na tej točki.
Vzrok za bolezen otroka je treba iskati v starših. To ne pomeni dobesedno tega, da bo za »neprimerno« ravnanje staršev v preteklosti »kaznovan« njihov otrok. To pomeni samo eno stvar: starši svoje vzorce razmišljanja in delovanja prenašajo na otroke in njihovi otroci bodo ponavljali podobne vzorce vedenja kot starši ali njihovi predniki. Kaj pa mislite, da počnemo v življenju? V 95 odstotkih ponavljamo vzorce, ki smo jih dobili od svojih staršev in starih staršev. In, da ne pozabimo, tu je še odstotek vzorcev, ki smo jih dobili od družbe. Po zadnjih raziskavah je ta odstotek čedalje večji. Družba v večini primerov že počasi prevzema vlogo staršev. Tudi zato smo priča razpadu osnovne celice družbe, kot ji pravimo, torej družine.
Kaj se po vašem dogaja z družino danes?
Družba, kakršna je, ne potrebuje več družine, ker je odločena, da sama prevzame proces oblikovanja vzorcev in delovanja in razmišljanja. Tako bo posameznik veliko bolj vodljiv, vzgojen v poslušnega potrošnika.
Naj dokončam prejšnjo temo: razlogov za otrokovo bolezen tako ne moremo iskati v otrocih, ampak v starših in njihovih vzorcih. V družini. V družinskih scenarijih, ki se ponavljajo iz roda v rod.
Govorite tudi o tretji, morda šesti generaciji nazaj?
Tudi. A ni vam treba tako daleč nazaj. Tam morda lahko najdemo razlago, zakaj se je določen vzorec uničujočega vedenja začel prenašati iz roda v rod.
S tem mislite na, recimo, ponavljajoče se dedne bolezni, samomor, alkoholizem, moškega, ki zapušča, nasilnega moškega, gospodovalno žensko, žensko žrtev ...?
Na vse te stvari, ki se, če primerjamo določeno družinsko linijo, izrišejo kot ponavljajoči se vzorec. Hočem reči: kadar starši pripeljejo k meni otroka, vzrok za njegovo bolezen takoj opazim v njegovih starših. Težaven otrok ali otrokova bolezen je priložnost za njihove starše, da spremenijo svoje vzorce delovanja in s tem prekinejo destruktivni družinski scenarij. Ko otrok postane polnoleten, to postane stvar njegove usode.
Usode ali »izbire«? Sploh lahko izbi-ramo?
Poglejte, vse svete knjige vseh religij trdijo isto stvar: Bog, kakorkoli ga že imenujejo, je dal človeku svobodo odločanja. Svobodo izbire. Če nimaš svobode izbire, nisi živ. Druga plat tega pojava svobode se imenuje odgovornost. Živimo v svetu zakona vzroka in posledice. In če nekaj naredimo, se moramo soočiti s posledicami lastnih dejanj. Ni nujno, da se bodo posledice naših dejanj realizirale samo v krogu enega življenja. Morda se bodo uresničile v naslednjih življenjih.
Kako si lahko razložimo nize neštetih »preteklih življenj«, skozi katere naj bi šla naša duša, če linearnega časa, kakršnega poznamo, sploh ni?
Časa, kot ga poznamo, v resnici ni. Obstaja stališče, pogled ali stanje zavesti. Naš pogled zavesti je plod posebne življenjske energije, ki se transformira skozi sistem razmišljanja in kot žarek osvetli določen del objektivne resničnosti. Toda osvetli samo ta del, ki se ujema z našim načinom razmišljanja. Kar lahko dojamemo. Me razumete? To, kar vidimo, je zgolj odsev našega načina razmišljanja. In življenje je potovanje po vseh možnostih različic. Nečasovno potovanje.
Kam sploh gremo v tem »nečasu«? V katero smer gre naša civilizacija?
Lahko se zgodi, da bi se v določenem obdobju, kot so napovedovale stare civilizacije, zavest ljudi tako dvignila, da bi se začeli zavedati stika z zemljo, prekinili onesnaževanje, poglobili odnos do sočloveka ... A ne vidim možnosti, kako bi se to lahko razširilo na dovolj veliko ljudi, da bi se zgodil resen premik zavesti. Lahko razumem samo, kako se to lahko zgodi posamezniku, temu sem priča v svojem delu. Stvari lahko spremenimo samo pri sebi. Zelo preprosto je: če želiš dvigniti raven zavesti družbe, dvigni svojo zavest, spremeni sebe. Začneš lahko že pri odnosu do sočloveka. Ne pa v stilu: naj se družba spremeni, jaz bom pa potem pogledal, ali bom šel z njimi v to smer ali ne.
Zelo enostavno je reči: naši predniki so naredili določene napake in zdaj je to, kar se dogaja, posledica teh napak. Kdo so naši predniki? Naši predniki smo mi. To sem jaz. Ne v tej obliki, kot se sicer poznam. Ampak jaz, ki je imel bistveno večje zmožnosti in sposobnosti, a je skozi evolucijo padal na skušnjavah. Čeprav je imel ves čas opozorila svojega telesa in uma, je padal in pada na skušnjavah. Pohlep, oblast, zavist, moč – moč sploh je zelo dvorezna stvar ...
Celo želja po večni mladosti ...
Ah, želja po večni mladosti je ena največjih neumnosti. To je skušnjava za človeka, ki je nerazgledan. Ko ugotovi, kako stvari delujejo v življenju, ta skušnjava postane neaktualna.
Zakaj? Po pričevanjih naj bi nekateri menihi v samostanih v Tibetu živeli veliko dlje kot sto let in skrivnostna civilizacija Atlantide naj bi padla prav na tej skušnjavi: živeti še dlje.
Ni padla na tej skušnjavi, ampak na pohlepu, a pustiva to. (nasmešek) V Atlantidi so poznali obrede za podaljševanje življenja, po nekaterih informacijah naj bi živeli od 300 do 600 let. Znali so si ustvariti nov smisel, aktivirati nov življenjski potencial, začeti novo življenje, da. A tu govoriva o drugih stvareh. Zakaj je ta skušnjava neaktualna, ste me vprašali? Gre za to, da ljudje mešajo dva pojma. Biti mladi in biti videti mladi. Za zadovoljevanje skušnjave biti mlad skrbijo resne industrije, s kozmetično in plastično kirurgijo na vrhu. Mene bolj zanima ohraniti pozicijo mladega človeka in nenehno prisotnost smisla. To je tisto, kar pomlajuje. Človek, ki je videti mladosten, a v sebi nima smisla, je mumija. (nasmešek)
Mimogrede, si kot znanstvenik lahko dovolite govoriti o Atlantidi?
Saj vendar obstajajo številna arheološka dokazila, raziskave o ostankih te starodavne civilizacije, da o literaturi sploh ne govorimo. Velik del teritorija je v Atlantskem oceanu, našli so številna mesta, ceste, svetišča in piramide v Severnem morju; hkrati pa se nekdo trudi, da bi to informacijo izbrisal.
Kako?
Še pred desetimi leti si lahko na googlu na satelitskih posnetkih oceana videl reliefe ostankov in ruševin mest. Zdaj se je tehnika razvila, a na teh posnetkih se ne vidi več nič. Isti teritorij, isti posnetki. Veliko stvari skrivajo pred nami. Če bi ljudje začeli spreminjati zgodovinska dejstva, bi bil za veliko večino to šok. Po drugi strani so tu prisotni določeni interesi.
Interesi koga?
Naša civilizacija se upravlja na dva načina. En način je poznan vsem. Tu gre za strukturne mehanizme upravljanja na nivoju države: vlada, parlament, različne ustanove, združenja in tako naprej. A to so samo marionete. Dejansko družbo upravljajo nestrukturni, veliko močnejši mehanizmi. Ti delujejo na več ravneh, jaz sem jih našel osem. In vsi delujejo po istem principu: na vsakem nivoju ljudje delujejo v lastnem interesu in se ne zavedajo, da v resnici uresničujejo interese višjih nivojev.
Najbolj preprost in primitiven mehanizem za nadzor in upravljanje je vojna. Napad. Ti mehanizmi delujejo enako pri posameznikih ali v podjetju ali na nivoju države. Vojna je mehanizem, ki je zelo preprost, učinkovit, ker daje hitro vidne rezultate. Prvo pravilo mehanizma je, da je agresor, ki začne vojno, že vnaprej obsojen na to, da jo bo prej ali slej izgubil. Poglejmo Nemčijo v obeh vojnah, poglejmo ZDA v zadnjih desetletjih. Z vidika delovanja naše civilizacije so bile ZDA v trenutku, ko so začele z vojno obvladovati svet, že obsojene na poraz.
Naslednji nivo upravljanja je mehanizem genocida: alkohol, cigarete, droga, gensko spremenjena hrana in farmacija. Ta je namenjen uničenju genskega fonda človeštva. Mehanizem genocida se uporabi, kadar odpove mehanizem napada, vojne. Primer avtohtonih prebivalcev obeh Amerik. Tu je šlo za namerno uničenje cele rase.
Tretji nivo upravljanja je kreditno-finančni sistem, ki je spremenil smisel denarja. V starih civilizacijah je denar deloval kot krvni obtok, kot kri. Kasneje je denar nadomestil grobo formo suženjstva, zdaj je to bolj prefinjena oblika suženjstva. Problem je v tem, da je kreditno-finančni sistem globaliziran. Dokler se ni zgodila globalizacija, so bile vojne večinoma lokalne, odločitve, kdo bo začel vojno, so običajno sprejete že nekaj let pred začetkom vojne. Vsi razlogi za vojno, pa naj bo to »sveta vojna«, »zaščita pred terorizmom«, »ščitenje državne suverenosti«, so nakladanje za ljudstvo. Vojna je super dobiček. In finančno-kreditni sistem financira obe strani. Finančno kreditni sistem financira tako revolucijo. Četrti nivo upravljanja so mediji.Mediji so zelo močen mehanizem nadzora in upravljanja. Močnejši kot se tega sploh zavedajo sami. Glavna naloga medijev ni poročanje o realnih dogodkih, kot to mislijo mediji sami o sebi, ampak prognoziranje, usmerjanje dogodkov. Ko začnejo mediji globalno pisati o protestnikih, ki delajo samomor z zažigom, bo teh samomorov z zažigom vse več. Glavni sponzor terorizma so mediji. Koliko stane ura na televiziji, ena stran časopisa?
Peti mehanizem so ideologije, kamor spadajo vse religije, ideološke stranke. Mehanizem vsake ideologije je naslednji: deli in vladaj, deli in obvladuj. Ideologija ne more delovati, če ne razdeli ljudi na vsaj dva pola, sicer jih ne more obvladovati. Lažje obvladujemo sprte strani. Če pogledamo vse ideološke strukture, so kot dobro uglašen orkester. Vsak igra svoj inštrument, vse je v interesu ideologije.
Vsak voditelj določene stranke deluje v interesu ideološkega področja, ki ga zastopa, in se hkrati ne zaveda, da je podrejen mehanizmom, ki so nad njim. Hkrati so tu osebni motivi, saj vemo, da nekatere politike privlači denar, druge moč in oblast, tretje slava. (nasmešek)
V Sloveniji resne strukturne spremembe trenutno niso mogoče prav zato, ker so politiki omejeni s svojimi ideološkimi prepričanji. Realne spremembe so mogoče samo v primeru, če bodo projekt strukturnih sprememb pripravili politično neopredeljeni ljudje. Ki so popolnoma izven ideoloških delitev. Podobno so naredili v Islandiji. Zrušili sistem in ga postavili na novo brez ideoloških opredeljenosti in delitev.
Kateri mehanizem upravljanja je lahko po vašem sploh više od ideologije?
Nekaj, kar ima še močnejši vpliv na dogajanje. To je zgodovina. To je preteklost. Zakaj? Ker preteklost določa prihodnost. Zakaj se v Sloveniji še vedno ne morejo opredeliti glede povojnih dogodkov? Ker je od tega, kako se bodo opredelili, odvisno, kako se bo razvijala Slovenija v prihodnje. Kaj bom delal jutri? Odvisno od tega, kaj sem delal zadnjih nekaj mesecev.
Zato vsi, ki pridejo na oblast, najprej začnejo spreminjati zgodovino.
In poglejte, dogodke, ki so se dogajali pred sedemdesetimi leti, ljudje še danes interpretirajo popolnoma na različne načine.
Zanimivo pri tem je tudi dejstvo, da Slovani, ki pokrivajo skoraj eno šestino ozemlja Zemlje, do leta 1000 sploh nimajo zgodovine. Se vam to ne zdi malo nenavadno? Uradno mnenje je, in zdaj govorim o zgodovinarjih, znanstvenikih, arheologih, da so bili Slovani barbari, ki niso imeli svoje pisave; slovanska mitologija je večinoma neohranjena, imena bogov izbrisana. No, da ne zaideva. Naslednji mehanizem upravljanja civilizacije je sistem vrednot, kultura, morala, ki se odraža v našem jeziku, v naši pisavi, našem razmišljanju. Če uničimo kulturo in jezik, to pomeni, da je ta narod obsojen na propad. In nad mehanizmom vrednot in kulture je še eden, najvišji mehanizem urejanja civilizacije: To je koncept, vizija sveta, ki so jo v starodavni preteklosti ustvarili naši predniki. Velik del tega koncepta je prisoten v Bibliji in skrit v različnih zgodbah. To, kar se dogaja z našo civilizacijo, torej postopni propad, je na žalost del tega koncepta. In res ne vem, zakaj je bil izbran ravno tak. (nasmešek)
Razširjeni pogovor z dr. Yurijem Yatskom lahko preberete v reviji Delo De Facto, ki izide aprila.
|
|
