Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1811
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 03 Jun 2007 12:38 Naslov sporočila: Lebdeče krajine |
 |
|
Ona je Slovenka. On je Šved. Usodno sta se srečala v Benetkah. In postala par. Zdaj sta uspešen, cenjen tandem v svetu krajinske arhitekture. Te dni so nas z njima povezale Lebdeče krajine, njuna razstava na mogočni točki ob morju v Trstu.
Ned 03.06.2007
Več kot deset uradnih nagrad – polovico sta jih prejela skupaj, druge je Romana Kačič, s katero smo kramljali, dobila kot člen projektantske skupine ... »Moja prva nagrada za natečajno idejo je bila ureditev osrednjega trga v Asolu. Posebej pa sem ponosna na nagrado ob natečaju, ki ga je leta 1994 razpisala občina Pariz, kjer je bilo treba predlagati ideje za izboljšavo življenja v prostorih podzemne železnice.« Leta 2001 ju je za projekt San Clemente v Benetkah nagradila Moskva, na mednarodnem natečaju iz krajinske arhitekture. Tudi razstav njunih del je daljši seznam. »Posebej bi omenila Lebdeče krajine, najino monografsko razstavo, pred dobrim letom prvič predstavljeno na sedežu fakultete za arhitekturo v Torinu, Castello di Valentino, in ravnokar v zgodovinskem kopališču Bagno Ausonia v Trstu …«
Februarja ste se z družino vrnili iz Švedske, kjer ste preživeli dobrih sedem mesecev …
Po rojstvu Amelie se nama je zdel pravi trenutek, da gremo za daljše obdobje na Švedsko. Na severu je za starše z novorojenčkom okolje primernejše kot v središču Trsta. Sin Sven je tako imel priložnost, da se dobro nauči švedščine. Sama sem si želela spoznati sever zunaj poletnega in božičnega časa, doživljati trenutke presežka in pomanjkanja svetlobe ter opazovati igro svetlobe in senc daljši čas. Dva od sedmih mesecev smo preživeli v čudoviti hiši Mattiasovih staršev na otoku Norrbyskär v Baltskem morju; preostalih pet pa v mestu Umeå, skoraj 800 kilometrov severno od Stockholma ...
Leta 1991 ste diplomirali iz krajinske arhitekture v Ljubljani, leto zatem odprli svoj arhitekturni biro v Benetkah. Fascinantno, kako vam je uspelo?
Po diplomi sem eno leto delala v Padovi, v biroju profesorja, ki je bil somentor pri diplomski nalogi. Vzporedno sem dobivala prva naročila za analize, ocene krajinskih elementov za različne dejavnosti, največkrat za turizem. Eno najbolj znanih območij je bil narodni park Dolomiti, kjer je Cortina d'Ampezzo. Pri diplomski nalogi sem se ukvarjala s predlogom alternativnega turizma za približno 30 manjših beneških otokov, tako sem pozneje pogosto sodelovala pri nalogah, ki so proučevale vodno krajino: lagune, delte in reke regije Veneto. Hkrati sem navezovala prve stike z izvajalci vrtov in z njimi so prišle prve zasebne stranke. Začetki so bili težki, vsakič je bilo treba razlagati, kaj je moj predmet dela in kaj končni izdelek. Najino prvo večje skupno delo pa je bil načrt in nadzor umestitve igrišča za golf v prečudovito dolino blizu mesteca Asolo. Projekt je vodil znani krajinski arhitekt Sven Ingvar Andersson.
Vrsto let ste v Benetkah tudi živeli, česar si kar ne znam predstavljati, saj me ta čarobna oaza vselej tako prevzame, da po njej očarano »križarim« do pozne noči in s sandali v roki vse do jutra …
V Benetke sem se preselila, ko sem spoznala Mattiasa. Zame so čarobno mesto. Najčudovitejše so ob zori, ob sončnem zahodu in ponoči. Čez dan izgubijo veliko čara, zdi se mi, kot da mesto spi v pogosto vlažni, poleti pretopli klimi. Odkrivanje tega mesta je kot igra, doživljajev in presenečenj nikoli ne manjka ... Poleg enkratnega doživljanja urbanega prostora so nama Benetke ponudile bogato izkušnjo pri organizaciji dveh razstav za bienale: za nordijski paviljon in ločeno razstavo Švedske z naslovom Deposition. S projektom sva se ukvarjala vse leto. Zdaj, ko živim v Trstu, se v Benetke pogosto vračam, ker mi manjkajo. Ob odprtju bienala, če se le da, se zadrživa vsaj dva, tri dni. Nikoli ne manjka novembrski izlet, ko je laguna v prečudovitih barvah. Obisk včasih nadomestim s prebiranjem stripa Corto Maltese, Favola di Venezia, Huga Pratta ali pa čudovito ilustrirane slikanice za otroke Un sogno a Venezia Štěpána Zavřela. Tudi ob hrani se včasih vračam, na primer ravno danes sva pripravljala sarde in saor, ki je tipična beneška hrana: sardele s čebulo, pinjolami in z rozinami. Čez dva dni bo odlično.
»Vidite« Slovenijo drugače kot nekoč, ko je bila vaš dom?
Zdaj vidim Slovenijo kot mlado, živahno in dinamično državo. Težko mi je, kadar opazujem uničevanje kulturne dediščine, predvsem tiste manjše, ki daje značaj našemu podeželju. Nekako sem si predstavljala, da bo zgodovinski dediščini po osamosvojitvi Slovenije zrasel pomen ... Stare kmečke hiše pa izginjajo druga za drugo, celotna jedra vasic izgubljajo še zadnje sledi svoje identitete. Z zanimanjem sledim dosežkom slovenske sodobne arhitekture zadnjih let. Upam le, da bo razvoj Slovenije vsestranski, tudi v okoljskem in socialnem smislu.
Zakaj ste po srednji šoli izbrali prav krajinsko arhitekturo? Kako so se v socializmu, ko ste študirali, do nje vedli Slovenci?
Odločala sem se med gradbeništvom, arhitekturo, ekonomijo za turizem in krajinsko arhitekturo. Za vpis nanjo so bili sprejemni izpiti. Zasavje se je že takrat kopalo in se še vedno koplje v degradiranem okolju. Ko sem živela v Zagorju, sem veliko kolesarila. Največ ob reki Savi. Vsakodnevno opazovanje uničevanja okolja in obrečne krajine, gozdov, vode in zraka sem kot kolesarka občutila na koži, v živo. Prašni delci so se mi zabadali v oči, zaradi smradu sem zajemala zrak, preden sem prišla do najbolj kritičnih območij. Vseskozi sem vedela, da želim nekaj oblikovati, da si želim kreativnega dela. To in želja po izboljšanju okolja sta bila vodilo pri sistematskem prebiranju knjige, ki je opisovala vsebino in predmete vseh študijev v Sloveniji. Zdelo se mi je, da študij krajinske arhitekture najbolje zadovolji obe pričakovanji, tako po oblikovanju nečesa kot po izboljšanju okolja.
O vaši oziroma vajini uspešnosti priča tudi vrsta nagrad.
Nagrade zajemajo izvedene projekte, ideje ali načrte.
Pred leti sta sodelovala z japonskim arhitektom …
To sodelovanje je bilo za naju skoraj idealno. Z japonskih arhitektom Tadaom Andom sva se srečevala na dva meseca. Vmes smo se sestajali z njegovim sodelavcem arhitektom. Vsako, še tako majhno odločitev smo zabeležili in čez čas preverili. Odločitve glede zunanjega prostora smo sprejemali skupaj, ob dvomih takoj preverili. Pogovarjali smo se v angleščini in srečanja so potekala vedno zelo hitro. Tak način dela nama je zelo ustrezal, res sva uživala. Navajenima na neskončno dolge sestanke v Italiji, po katerih na koncu niti ne veš več, kaj in o čem si se pogovarjal, so se nama ti zdeli pravi luksuz.
Tudi predavali ste – na univerzah zunaj Slovenije ...
Predavala sva na univerzah v Bologni, Neaplju, Torinu, Trstu ter na Švedskem v Alnarpu in Uppsali.
Kaj je za krajinskega arhitekta najboljša, najdragocenejša referenca? Igra spol kakšno vlogo?
Najboljša referenca za krajinskega arhitekta je oblikovan prostor, ki postane vir novih izkušenj in doživetij. Pri tem spol po mojem nima vloge, ampak gre za uspešnost komuniciranja prek fizičnega prostora.
Koliko povprečno zaslužite na mesec?
To je zelo težko reči; lažje bi govorili o boljših ali slabših obdobjih.
Odraščali ste v Zagorju. Z njim še imate stik?
Z Zagorjem imam bolj malo stika. Največkrat se vidim s svojo najboljšo prijateljico iz osnovne šole, ki živi v Kaliforniji in se enkrat na leto vrača domov. Snidenje skrbno načrtujeva že mesece prej.
Kaj vas zanima, privlači?
Privlači me preizkušanje novega, odkrivanje novih kombinacij pri odkrivanju idej. Privlači me astronomija, sprašujem se, kakšne so krajine drugih planetov, kakšne so oblike posameznih elementov, ki jih sestavljajo, kako bi bilo, če bi bila na Marsu voda ... Privlači me 'nanosvet', predvsem njegove enkratne barve in teksture. Preskok iz teh dveh ekstremnih meril in primerjanje med njima. Privlačijo me posebnosti posameznih kultur kot na primer sicilijanski dialekt, risbe na granitnih skalah na Švedskem ... Če me nekaj privlači, se v to res poglobim. Privlači me prebiranje knjig finskega pisatelja Arta Paasilinne in takoj zatem skočiti na Sicilijo, ob branju Andrea Camillerija.
Po čem hrepenite? O čem sanjate? Česa si želite?
Hrepenim po dobri pitni vodi. Sanjam o veliki cvetoči jablani. Želim si, da bi bili vsi otroci na svetu srečni.
Kaj vas navdušuje? Na kaj prisegate? Kaj ljubite?
Navdušujejo me novi kraji, novi ljudje, novi delovni izzivi. Prisegam na optimizem, doslednost, elastičnost, hitrost mišljenja, svežino idej, kreativno-racionalni riziko. Ljubim glasbo, ples, umetnost, design, arhitekturo, kino, zmešnjavo in barve na tržnicah, hojo po zamrznjenem jezeru, sprehod po bukovem gozdu, elektronsko glasbo, absolutno tišino na otoku Norrbyskär, dobro vino, stare vrste sadja, vožnjo s skirojem, gozdne jagode, nočni sprehod po Benetkah, bele cvetove in še in še.
Kateremu svojemu dosežku pripisujete največjo vrednost?
Posebno vrednost pripisujeva sposobnosti dobrega timskega dela v velikih projektantskih skupinah, kot na primer pri projektu Simbioza in pri projektu Objem, potrpežljivosti in vztrajnosti pri načrtovanju in izvedbi vrta za slepe Čutila v Trstu, hitrosti pri načrtovanju in izvedbi parka Jadra v Miljah ...
V kakšnem odnosu ste s Slovenijo, v kakšnem z njeno arhitekturno stroko?
Imam stike z nekaterimi slovenskimi arhitekti, pri projektih oni načrtujejo poslopje, mi pa zunanji prostor. Fino bi bilo, da bi skupaj s kakšnim slovenskim arhitektom nastopili tudi v Italiji.
Kako pa je z zavistjo, to legendarno vrlino?
Z njo se ne ukvarjava, poskušava čim bolje narediti svoje delo. Bolj kot zavist naju moti zavedno »nedajanje« možnosti izražanja novim in svežim pogledom. V Italiji veliko manjših novih fakultet nima ustreznega kadra, da bi lahko pokrile nove študije s področja krajinske arhitekture. Na starejših fakultetah največkrat ni bilo nikakršnih kadrovskih sprememb, čeprav so medtem nastali novi oddelki s povsem novo vsebino. Rezultat tega je, da v resnici nova vsebina ne obstaja, obstaja samo novo poimenovanje iste, kot je bila pred leti. Ni zdravega mešanja pogledov, mnogokrat se je večina profesorjev izučila na isti šoli. Občutek imava, da se nekatere fakultete bojijo znanja od zunaj.
Ogledala sem si nekaj fotografij, ki ste jih posneli vi osebno – vsa čast, zdijo se mi vrhunske.
Fotografija me že od nekdaj privlači. Ob bivanju na Švedskem sem si zadala cilj, da se ji bom posvetila, jo preizkušala, eksperimentirala z njo. Kot objekt sem si izbrala mikrostrukturo krajine ter vlogo svetlobe in sence v njej. Tekstura in gostota senc mi je dajala vedno nove podobe. V zimskih mesecih sem vsak dan fotografirala ledeno površino, ki se ob različnih kombinacijah temperatur in svetlobe neverjetno hitro spreminja.
Kakšne so vaše življenjske koordinate?
Mobilnost, odprtost do novega, ukvarjati se s tistim, v kar verjameš in kar te veseli, spretnost pri iskanju ravnovesja med družinsko in delovno sfero, srečanja s prijatelji, kakovost pri delu in pri izvedbi, filozofija ideje.
Slutim, da je svoboda eden vaših temeljev …
To je pa čisto prava slutnja. Brez svobode mi v trenutku zmanjka vse notranje energije, zatre se mi kreativnost, izgubijo se sanje ...
Koliko svobode imate kot krajinska arhitektka?
Svoboda pri oblikovanju mora hkrati zadovoljiti potrebe naročnika. Pri projektih krajinske arhitekture se je treba dobro zavedati, kakšno bo vzdrževanje, od česar bo seveda končni rezultat močno odvisen. Če se svoboda skrči do meje, po kateri ni več mogoče zagotoviti kakovosti, pa od projekta odstopiva.
Kje bi živeli, če bi imeli na voljo ves svet?
Čisto ob morju, kjer ga lahko čutiš, slišiš, vonjaš in vanj zaplavaš. V kraju s pristno hrano in pijačo. Z lepo naravo in s prijaznimi ljudmi, kjer gredo lahko otroci v šolo peš. Seveda pa ne sme manjkati priključek na internet.
Mami Slovenka, oče Šved, živite ob morju v Italiji, ena babica na švedskem Baltiku, druga v osrčju Slovenije … Kako na tej pisani gladini srfa Sven?
Sven je obiskoval italijanske jasli in italijanski vrtec, tako da je pridobil osnove italijanskega jezika. Izmenično sva mu brala slovenske in švedske pravljice. Nekajkrat na leto je bil po teden dni pri mojih starših, kjer so govorili samo slovensko. Zdaj obiskuje slovensko osnovno šolo v Barkovljah. Nekaj težav mu dela močno narečje, ki ga govorijo otroci slovenske manjšine. Švedščino pa zna toliko, da po skypu sam pokliče dedka in se z njim pogovarja o čemer koli. Čudovito je to, da lahko prebira knjige v treh jezikih. Njegova prva debelejša je bila Kekec nad samotnim breznom, druga pa Mumintrollet (Tove Jansson).
V kaj ali kam so zdaj uprte »vaše oči«?
V svetlobo.
Mojca Vočko
|
|
