Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1811
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 31 Dec 2006 12:53 Naslov sporočila: Besedilne vrste |
 |
|
INTERVJU je javno besedilo in priljubljena novinarska vrsta.
Je dvogorvorno besedilo, in sicer raziskovalni pogovor, v katerem sodelujeta vpraševalec in vprašani. Vpraševalec se na intervju skrbno pripravi, vendar pa se mu ni treba togo držati predvidenih vprašanja, temveč se lahko na posebno zanimive ali nepričakovane intervjuvančeve izjave sproti odziva z dodatnimi vprašanji; pogovor skuša usmerjati v načrtovanem okviru. V neposredno komentiranje odgovorov ali v polemiko z vprašanim se ne spušča. V intervjuju je zato navadno več informacij, opisov in ugotovitev kakor pa razlag in utemeljitev.
Nekateri intervjuji vsebujejo samo vprašanja in odgovore, drugi imajo na začetku t.i. predstavitveni del, v katerem so navedeni najpomembnejši podatki o vprašanem (lahko tudi fotografija). Intervjuji nimajo zaključka ali pa se končujejo z vpraševalčevo zahvalo za odgovore ali z dobrimi željami za intervjuvančeve življenjske načrte in prizadevanja.
Vprašanja naj bi obsegala največ 10% intervjuja: težišče je namreč na odgovorih vprašanega.
Iz intervjuja moramo izvedeti kaj novega, pomembnega, zanimivega, sicer sploh ni potreben.
Intervjujev je več vrst. Po vsebini so osebnostni ali tematski. V osebnostnem intervjuju vpraševalec predstavlja zanimivo osebo- njeno življenje, lastnosti, navade; v tematskem pa o zanimivi temi sprašuje tistega, ki o njej največ ve. Posebni obliki intervjuja sta izjava (odgovor na eno samo vprašanje) in okrogla miza (večstranski intervju, ki ga vodi moderator)
Glede na to, kje so intervjuju objavljeni, ločimo časopisne oz. revijalne ter radijske in tv
Časopisni intervjuji so oblikovani tako, da so vprašanja grafično ločena od odgovorov (drugačen tisk), kar pripomore k večji preglednosti besedila
OPIS OSEBE- sporočevalec na podlagi opazovanja predstavi njeno zunanjost, kraj bivanja, način življenja…Zato so v opisih najpogostejše povedi tipa Tanja je visoka, ima dolge lase, živi v Mb, hodi v gimnazijo…
V opisih je med glagoli najpogostejši biti, ob njem pa so zelo pogosti pridevniki (je stara, visoka, težka)
Glagoli so navadno v sedanjiku, ki pomeni brezčasnost (kadar koli), npr. je, ima, nosi, živi, hodi. Glagole v pretekliku uporabljamo le tedaj, če opisujemo bitje, ki ne živi več (jamski človek) ali ki ga nimamo več pred seboj (nekdanji sosed)
Pri opisu osebe skušamo biti čim objektivnejši (opis pogrešane osebe); če pa predstavljamo tudi svoje doživljanje opisovane osebe (pogosteje), je opis subjektiven; imenujemo ga oris (Peter ima tako zelene oči, da me spominja na reko Sočo)
OZNAKA BESEDE-sporočevalec predstavi svoje mnenje o njeni notranjosti oz.osebnosti (njene duševne, družbene ali strokovne lastnosti), kot jo je spoznal na podlagi njenih dosežkov in njenega ravnanja, zato so npr. najpogostejše povedi tipa Tanja je zgledna, veliko bere, ki v resnici pomenijo menim/ sodim/ ocenjujem, da je Tanja vzorna/da veliko bere,…
Pri označevanju oseb uporabljamo tudi vrednostne izraze- pridevnike in prislove (ima bogat besedni zaklad, dober spomin,…). Paziti pa moramo, da pri tem nismo preveč subjektivni, morda pristranski ali krivični.
Glagoli so navadno v sedanjiku, ki pomeni brezčasnost. Glagole v pretekliku uporabljamo le tedaj, če označujemo bitje, ki ne živi več (prababica) ali ga nimamo več pred seboj (nekdanji sošolec)
PRIPOVED O DOGODKIH V ŽIVLJENJU OSEBE IN O NJENEM SPREMINJANJU- sporočevalec navaja pretekle dogodke v časovnem zaporedju, zato so npr. najpogostejše povedi Tanja je OŠ najprej obiskovala v Mb, nato pa se je vozila,…
Glagoli, ki poimenujejo dejanja, so v pretekliku. Ob nih so navadno časovni prislovi (najprej, potem…) oz. časovne prislovnodoločilne zveze (leta 1997)
Tudi pripoved je lahko objektivna ali subjektivna
PREDSTAVITEV KRAJA- je lahko objektivna ali subjektivna
V OBJEKTIVNI predstavi sporočevalec:
Opiše kraj, navede upravni status, nadmorsko višino, lego, obliko, št.preb. in njihovo dejavnost, pomembnejše stavbe v kraju in okolici, kulturno-umetnostne znamenitosti,…
Pripoveduje o zgodovini kraja, pomembnejši dogodki in ljudje povezani z njim,…
SUBJEKTIVNA predstavitev (oris) kraja- sporoči predvsem tisto, kar se zdi njemu posebno zanimivo, lepo, vredno ogleda- to svoje mnenje v besedilu izraža s t.i. vrednostnimi pridevniki, poosebitvami, prvoosebnimi glagoli in zaimki.
PREDSTAVITEV NAPRAVE- naprava je iz več delov, ki omogoča ali opravlja določeno delo. Predstavimo jo največkrat tako, da povemo, iz česa sestoji in kakšno vlogo ima posamezni del. Napravo s tem opišemo.V opisu naprave predstavljamo dvoje:
Njene dele ter njihovo zunanjost, položaj in sestavine (tipična poved- mikroskop ima okular); delovanje posameznih delov naprave oz.njihovo vlogo, namembnost (povedi- leče objektiva povečajo sliko predmeta)
Glagoli v opisu naprave so v sedanjiku s pomenom brezčasnosti, splošnosti. Glagoli so dveh vrst- prvi izražajo sestavinskost (ima, vsebuje, sestoji), drugi pa poimenujejo dejanje (poveča, presvetli)- ti so navadno v 3.os.ed. (če izražajo delovanje sestavnega dela) oz. v 1.os.mn. (če izražajo dejavnost uporabnika naprave)
Opisu naprave je pogosto dodano slikovno gradivo (skica, slika,…). Tako postane opis razumljivejši.
Naprave navadno opisujemo objektivno- to pomeni, da si jih moramo prej nadrobno in natančno ogledati. Objektivni opis naprave imenujemo tusi tahnični opis.
Včasih pa so naprave predstavljene subjektivno-oris, kjer sporočevalec izraža tudi svoje doživljanje ali vrednotenje naprave (npr. reklame)
PREDSTAVITEV POSTOPKA
Je ponavljajoi se potek dejanj, ki pripeljejo k določenemu cilju. Je torej nekaj splošno mogočega (kadar koli), ne pa nekaj enkratnega, zgodovinsko uresničenega (dogodek). Sestoji iz več korakov, ki si sledijo v določenem časovnem zaporedju.
Postopek predstavimo tako, da navajamo njegove korake in pri tem pazimo na njihovo zaporedje. Tako tvorimo opis postopka.
Za opis postopka je značilno: da vsebuje glagole, ki poimenujejo dejanja; da si ti glagoli sledijo v ustreznem zaporedju; da so ti glagoli v sedanjiku-1.os.mn., saj z njimi poimenujemo splošne/ ponavljajoče se/časovno nedoločene korake (kadar koli)
Glagoli v opisu postopka so le izjemoma v pretekliku (razen, če gre za nekdaj veljaven postopek, ki pa danes več to ni). Če želimo, da bi naslovnik postopek res izpeljal ali ponovil, so glagoli v velelniku- opis postopka tako postane navodilo za izvedbo postopka.
Za večjo nazornost je opisu postopka pogosto dodano še slikovno gradivo (skice, zemljevidi…)
REKLAMNO BESEDILO
Njegov tvorec premišljeno nagovarja določeno skupino ljudi. Pri tem uporablja razne strategije; učinkovitost in izrednost propagiranega izdelka, kraja… lahko poudarja s pritegovanjem znanih oseb, strokovnjakov,…
Pri predstavitvi izdelka, kraja… sporočevalce ni natančen, rad čezmerno hvali in uporablja take besedne in nebesedne prvine, ki pritegujejo naslovnikovo pozornost in zbujajo prijetna čustva; na naslovnika skuša vplivati s kratkim, duhovitim, privlačnim bsedeilom, brez zahtevanega miselnega utemeljevanja. Besedilo se navadno začne ali konča s kratko povedjo, ki je vsebinsko in jezikovno nenavadna, pogosto pa tudi likovno poudarjena; ta del besedila imenujemo geslo
Marsikatera reklama vsebuje podatke, ki sploh niso povezani s temo bsedila; sporočevalec želi z njimi naslovnika prepričati, da bo z nakupom popagiranega izdelka potešil vse svoje potrebe in želje.
Zapisana oz. vidna reklamna besedila navadno vsebujejo sliko/fotografijo…, ki dopolnjuje besedilo.
Nekateri tvorci reklam skušajo torej na razne načine vplivati na ljudi, da bi čim bolj kupovali ponujane izdelke, čeprav jih morda sploh ne potrebujejo ali pa so celo škodljivi. Zato je treba poznati te prijeme ter jih sprejemati kritično.
Tvorjenje reklam je družebno odgovorno dejanje, hzato ga urejajo posebne zakonske določbe: prepovedano je oglaševanje tobačnih izdelkov (razen ob prvi predstavitvi nove znamke), v reklamah ni dovoljena kritika izdelka, ki ga izdeluje drug proizvajalec, reklame ne smejo vsebovati prvin, ki bi lahko povzročile telesno ali duševno škodo pri odraslih ali otrocih (nasilje, spolnost,…), reklame morajo biti v naši državi tvorjene v slovenskem jeziku
ZAHVALA- je besedilo, v katerem sporočevalec izraža hvaležnost naslovniku, ker je ta storil dejanje, ki je sporočevalcu koristilo. Je uradna ali neuradna.
URADNA ZAHVALA- pošiljajo posamezniki ustanovam oz. njihovim predstavnikom in ustanove oz. njihovi predstavniki posameznikom. Ima predpisano obliko: v levem zgornjem kotu sporočevalce sporoči svoje podatke (ime, priimek, naslov), pod njimi navede podatke o naslovniku, v desnem kotu pa napiše kraj in datum pisanja; besedilo naslovi z imenom besedilne vrste in nato po nagovoru Spoštovani! Navede, za kaj se zahvaljuje; na koncu pripiše pozdrav in se podpiše. Sporočevalec uporablja prvoosebno gl.obliko v ednini, če se zahvaljuje v imenu ustanove, pa 1.os.ed.
OPRAVIČILO- je besedilo, v katerem sporočevalec izraža obžalovanje za svoje ravnanje, ki je naslovniku škodovalo oz. je z njim sporočevalec kršil dogovor. Je uradno in neuradno.
URADNO OPRAVIČILO- pošiljajo posamezniki ustanovam oz. njihovim predstavnikom in obratno. Ima značilno obliko uradnega besedila. Sporočevalec izrazi obžalovanje zaradi storjene napake in navede vzrok zanjo. Včasih je treba prložiti še kakšno dokazilo. Sporočevalec zase uporablja prvoosebno glagolsko obliko v ednini, če se opravičuje v imenu ustanove, pa v 1.os.mn. Izročamo ga v ovojnici, kot druga uradna besedila.
VABILO- je besedilo, v katerem sporočevalec vabi naslovnika, naj se udeleži kake prireditve (sestanka, občnega zbora). Je uradno in neuradno.
URADNO VABILO- pošiljajo ustanove oz. njihovi predstavniki posameznikom. Ima značilno obliko uradnega besedila. Sporočevalec v vabilu navede, na katero prireditev vabi ter kraj in čas njenega poteka. Vabilo na sestanke vsebuje tudi dnevni red. Sporočevalec uporablja 1.os.ed., če vabi v imenu ustanove pa v množini. Uradno vabilo mora biti naslovniku poslano pravočasno. Če se naslovnik vabilu ne more odzvati, je prav, da prireditelja o tem obvesti.
|
|
