Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1804
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 05 Nov 2006 23:51 Naslov sporočila: Ducat misli vélikih renesančnikov |
 |
|
Marko Uršič
ŽIVA RENESANSA
Ducat misli vélikih renesančnikov
I. Nikolaj Kuzanski (1401–1464): o simbolnem mišljenju.
“Vsi naši najmodrejši in najbolj božanski učitelji se strinjajo v tem, da so vidne stvari resnično podobe [imagines] nevidnih in da je stvarnik na ta način omogočil ustvarjenim bitjem, da so jim [nevidne] dostopne v spoznavajočem pogledu kakor v zrcalu in uganki [quasi in speculo et in aenigmate]. To pa, da so duhovnosti [spiritualia], ki so nam same po sebi nedostopne, prepoznavne simbolično [symbolice], izvira iz zgoraj povedanega, namreč da so vse [stvari] med seboj povezane v nekem nam skritem in nedoumljivem sorazmerju [proportio], tako da iz vseh vznika en univerzum in da so vse v enem največjem to sámo eno.”
Učena nevednost (Docta ignorantia, 1440), I. knjiga, 11. pogl.
II. Leon Battista Alberti (1404–1472): misel o barvah.
“Če rdeča stoji zraven modre in zelene, okrepi njuno lepoto, pa tudi svojo lastno, tako da barve druga drugi izkažejo spoštovanje. Bela prinese veselost ne le tedaj, ko je postavljena med sivo
in rumeno, ampak ob skoraj vsaki barvi.” – “Vsi po naravi ljubimo stvari, ki so odprte in jasne.”
O slikarstvu (De pictura, 1435).
III. Marsilio Ficino (1433–1499): “Nad gibljivo dušo je negibni angel.”
“Doslej smo ugotovili, da je nad telesnim sestavom neka oblika, ki smo jo imenovali razumska duša. Njeno bistvo ostaja vedno isto, na kar kaže stalnost volje in spomina. V svojem delovanju pa je spremenljiva, saj ne misli vsega naenkrat, temveč eno stvar za drugo […] v teku časa. […] Bolj celovito [pa] je življenje, ki je istočasno v celoti združeno s samim seboj in ni odmaknjeno od sebe […]. Nad tem, kar se spreminja, ker mu nečesa manjka, nujno obstaja nekaj, kar se ne giblje, bodisi ker mu nikoli nič ne manjka, bodisi ker je samo že karseda polno.”
Platonska teologija (Theologia platonica, 1482), I. knjiga, 5. pogl.
IV. Pico della Mirandola (1463–1493): “Človek je svobodno središče sveta.”
Bog govori človeku: “V središče sveta sem te postavil, da bi se od tod lahko bolje razgledal po vsem, kar je na svetu. Nisem te ustvaril ne kot nebeško ne kot zemeljsko bitje, ne kot smrtnika in ne kot nesmrtnika, zato da bi si ti sam – častit in svoboden kipar svojega lastnega bitja – izklesal svojo podobo tako, kakor bo tebi najbolj všeč. Lahko se boš izrodil in postal nižje, brezumno bitje; lahko se boš po svoji volji prerodil in postal nekaj višjega, božanskega.”
Govor o človekovem dostojanstvu (Oratio de hominis dignitate, 1486), prev. Brane Senegačnik.
V. Leonardo da Vinci (1452–1519): znati videti (saper vedere).
“V kakšnem okviru moramo slikati obraz, da bi mu dali milino senc in svetlobe:
Največjo ljubkost senc in svetlobe dobijo obrazi ljudi, ki sedijo na vratih temnih bivališč. Oči gledalca vidijo, da je senčni del teh obrazov zatemnjen s sencami omenjenega bivališča in da se osvetljenosti istega obraza pridruži jasnost, ki mu jo daje sijaj zraka: zaradi takšnega stopnjevanja senc in svetlobe je obraz zelo reliefen; v osvetljenem delu so sence skorajda neopazne in v senčnem skoraj ni zaznati svetlobe. S takšnim prikazovanjem in stopnjevanjem senc in svetlobe pridobi obraz veliko lepote.”
Trakrat o slikarstvu (zbirka Leonardovih zapiskov), fr. 90, prev. T. Jurca in M. Žlender.
VI. Erazem Rotterdamski (1469–1536): Hvalnica Norosti.
Govori Norost: “Vsakdo ve, da imajo teologi javno pravico natezati nebo, to je Sveto pismo, kakor čevljar kožo. To pravico si je jemal že sam sv. Pavel; že pri njem nahajamo besede, ki se ne strinjajo s tekstom, iz katerega jih je vzel, ako smemo verjeti slavnemu peterojezičniku Hieronimu. Apostol je slučajno videl napis na nekem oltarju v Atenah, pa ga je po svoje zasukal v prid krščanski veri, s tem da je vse, kar mu ni šlo v račun, opustil ter obdržal samo dve besedi, namreč NEZNANEMU BOGU, pa še te precej izpremenjeni. Zakaj neokrnjeni napis se je glasil: BOGOVOM AZIJE, EVROPE IN AFRIKE, bogovom neznanim in tujim. Po Pavlovem zgledu se večidel ravna, kolikor vidim, družina modernih teologov …”
Hvalnica Norosti (1509), 64. pogl., prev. Anton Sovrè.
VII. Thomas More (1478–1535): Utopija.
– Popotnik Rafael, ki pripoveduje o daljnem otoku Utopiji, méni:
“Zame, dragi More, je povsem gotovo (da ti po pravici povem, kar mislim), da tam, kjer obstaja zasebna lastnina, kjer vsi vse merijo z denarjem, ne moreta nikdar vladati pravica in napredek … edina pot, ki vodi k splošni blaginji, je uvedba lastninske enakosti.”
– More (tudi avtor More?) pa mu ugovarja:
“Nasprotno, jaz pa sem mnenja, da nikoli ne more biti srečnega življenja tam, kjer je vse skupno. Kako bi namreč moglo biti dovolj življenjskih potrebščin tam, kjer se vsakdo odteguje delu, ker ga pri delu ne spodbuja želja po lastnem dobičku in ker ga zanašanje na tuje delo napravlja lenega?”
Utopija (1516), prev. Jože Košar.
VIII. François Rabelais (1494–1553): “Kako je bavtara prvi kos vojščakove oprave.
Lej, kako je napravila narava. Hotela je, da bi rastline, drevesa, grmovja, zelišča in zoofiti,
ki jih je ustvarila, trajali in se vse večne čase nadaljevali, in da bi vrste ne odmirale, čeravno umirajo posamezniki: skrbno je odela semena in kali … in Galen je v prvi knjigi Semena posrečeno sklepal, da bi bilo bolje (se pravi manjše zlo) ne imeti srca kot ne imeti spolovil. Zakaj v njih se kot v oltarčku nahaja kal, ki ohranja človeški rod.”
Gargantua in Pantagruel, III. knjiga (1546), 8. pogl, prev. Branko Madžarevič.
IX. Nikolaj Kopernik (1473–1543): Središče vesolja je Sonce, Zemlja se vrti okrog Sonca.
“Sredi vseh [planetov] stoluje Sonce, zakaj kdo bi v tem templju, najlepšem izmed vseh, postavil to luč na kakšno boljše mesto od tistega, od koder lahko enakomerno vse osvetljuje. Temu ustrezno ga nekateri imenujejo luč vesolja, drugi um, tretji vladar. Trismegist ga je imenoval vidni Bog, Sofokles v Elektri vsevidni stražar vseh stvari. Sonce resnično prebiva na kraljevskem prestolu in od ondod vodi družino zvezd, ki ga obkrožajo.”
O vrtenjih nebesnih sfer (De revolutionibus orbium coelestium, 1543).
X. Giordano Bruno (1548–1600): neskončno vesolje in nepreštevne zvezde.
“Eno je torej nebo, neizmerni prostor, nedrje, neskončno obdajajoče, etrska pokrajina, po kateri vse beži in se giblje. Tu se čutno zaznavajo nepreštevne zvezde, nebesna telesa, oble, sonca in zemlje in si, nešteti, razumno pomagajo. Neizmerno in neskončno vesolje je sestav, ki je nasledek takega prostora in tolikerih vsebovanih teles.”
O neskončnem, vesolju in svetovih (1585), prev. Mojca Mihelič.
XI. Michel de Montaigne (1533–1592): o življenjski modrosti.
“Ko plešem, plešem; ko spim, spim; in ko se samotno sprehajam po lepem sadovnjaku, tudi če so moje misli zaposlene del časa z daljnimi stvarmi, jih v drugem delu časa pokličem nazaj k sprehodu, k sadovnjaku, k milini te samote, k sebi.”
Eseji, III. knjiga (1588), 13. esej: O izkustvu.
XII. William Shakespeare (1564–1616): XV. sonet, o času (v prevodu Janeza Menarta):
Ko zrem, da vsaka živa stvar narave / le za trenutek zadrži prelest …
in ker te ljubim, s Časom se borim / in kar ti vzame, spet ti podelim.
|
|
