Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1804
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 28 Apr 2007 08:07 Naslov sporočila: Edvard Kocbek |
 |
|
BESEDA O AVTORJU
Življenjepis:
Edvard Kocbek, pesnik, pisatelj, esejist in prevajalec je svojo življenjsko pot začel leta 1904 pri Sv. Juriju (današnji Videm ob Ščavnici). Po gimnaziji je v Mariboru študiral teologijo, vendar jo je po dveh letih opustil in odšel na romanistiko v Ljubljano. Tu je bil tudi med vodilnimi predstavniki mladokatoliškega gibanja »križarji« in od leta 1928 tudi nekaj časa uradnik njihove revije Križ. Pot pa ga je zaradi študija romanistike zanesla v Berlin in Pariz. Po tem študijskem bivanju je bil profesor francoščine v Bjelovarju, Varaždinu in nazadnje v Ljubljani, kjer se je dejavno vključil v slovensko kulturno in politično življenje. Tu je polagoma postal eden od ideoloških vodij katoliške kulturne levice (njene intelegence), ter urednik njene revije Dejanje (1938-1943). Kot tak se je po začetku 2. Sv. vojne, torej leta 1941 znašel med ustanovitelji OF, kot predstavnik krščanskih socialistov, ter član njenih najvišjih organov. Med vojno pa je bil tudi član AVNOJA. Po vojni je imel visoke funkcije v novi Jugoslaviji, bil tudi nekaj časa minister, nato podpredsedniki slo. Ljudske skupščine, dokler ni bil zaradi političnega spora okoli obravnavane knjige Strah in pogum prisilno upokojen. Njegova življenjska pot pa se je končala 1983-ga in sicer v Ljubljani.
Edvard Kocbek kot osebnost:
Kocbekova literarna nadarjenost je bila vsestranska, saj se je uveljavljala v poeziji, pripovedih, spominski in miselni prozi, esejih in razpravah; tu se je povezovala z njegovimi verskimi, filozofskimi, kulturnopolitičnimi pa tudi izrecno političnimi hotenji, ki so bila pomemben del njegove osebnosti. Njegovo ustvarjanje se je začelo v obdobju med vojnama, nato je seveda kot eden izmed vodilnih OF deloval avtorsko seveda tudi v obdobju NOB, nazadnje pa v obdobju moderne književnosti, v kateri je bila izdana tudi večina njegovih prozaističnih del.Ta se je od mladosti oblikovala v izrazito verskem krog, vendar hkrati s kritičnim razmerjem do obstoječe cerkve, katoliških kulturnih in političnih organizacij, ki jim je nasproti želel postaviti čistejše krščanstvo. Le to bi se naj povezalo s sodobnimi družbenimi gibanji, zlasti s komunističnim, in sprejelo vase nekatere temeljne marksistične ideje o preobrazbi meščanske družbe v socialistično. V tej smeri je bil eden glavnih predstavnikov krščanskega socializma na Slovenskem pred drugo vojno. Filozofsko podlago za takšno usmeritev si je najprej našel v mladokatoliškem gibanju, po 1930 pa v francoskem personalizmu, ki je v sebi združil krščanstvo, socialistični humanizem in eksistencializem. Ta duhovna podlaga je ostal bistvena za Kocbekovo delo tudi pozneje, vendar predvsem v politiki, esejistiki in pripovedni prozi, manj pa v pesništvu, ki je raslo še iz drugih izvirov in bilo zato bolj vsestranski izraz njegove osebnosti.
Kocbekova ustvarjalnost:
PESNIŠTVO:
Značilnosti (razvoj in vplivi): Pesništvo je začel razvijati v ozračju poznega ekspresionizma, ki je nosil pri katoliških pesnikih v sebi močne simbolistične sestavine; z njimi so prikazovali metafizična doživetja. V tej smeri so na Kocbeka vplivali tudi novejši evropski pesniki:. To so: Paul Claudel, Rainer Maria Rilke in Georg Trakl. Prva dva pozna simbolista, tretji na prehodu iz nove romantike v moderno poezijo. Te zglede je Kocbek združil v novo, izvirno in času primerno sintezo. Temelj pesniških zamisli mu je bilo še vedno metafizično doživljanje sveta.
S tem se je osvobodil ekspresionističnega sloga in se približal preprostejšemu načinu nove stvarnosti. Pogosto je sicer ohranjal spevno obliko rimanih verzov, šel pa tudi do skrajnih oblik svobodnega verza. V tej smeri je bil eden najmodernejših predvojnih pesnikov. Dela in slog :Edvard Kocbek velja za enega najpomembnejših slovenskih pesnikov; dragocena je zlasti njegova medvojna in povojna poezija.
Svojo pesniško pot je začel že pred drugo svetovno nujno in na začetku tridesetih let postal eden od vidnejših poznih ekspresionistov katoliške smeri, ki so se po letu 1930 približali novi stvarnosti. Njegova tovrstna poezija je izšla v zbirki Zemlja (1934). V tej je stvarnost, osrednji motivi so iz kmečkega življenja rahlo idealiziral.
Nove pesmi je izdal 1963 v zbirki Groza, nato pa se v knjigi Poročilo (1969). Ko so leta 1977 izšle njegove Zbrane pesmi, so bile v njih prvič objavljene tri še neznane pesniške zbirke: Pentagram s pesmimi iz partizanskih let; Žerjavica; in pa Nevesta v črnem, ki je avtorjevo zadnje pesniško delo.
Medvojne in povojne pesmi so se oddaljile od sloga nove stvarnosti, zavrgle so liristično opisnost, približale so se refleksiji in napol filozofski meditaciji. Kocbekova nova poezija je najznačilnejši primer sodobnega slovenskega pesništva z intelektualno osnovo. Ta premik je v zvezi z motiviko in idejami povojnih Kocbekovih pesmi. Ukvarjajo se s problemi človeka v revoluciji in novi družbi, pa tudi z eksistenčno in metafizično usodo človeka nasploh. V revolucionarnih dogodkih sluti za konkretnimi pojavi vrženost človeka v zgodovino, v usodne odločitve, kar je v zvezi z eksistencialistično filozofijo. Njegove pesmi so zato sinteza pesniških podob in napol filozofskih aforizmov. V Kocbekovih vizijah se svet kaže kot dinamična celota, v kateri je človek neprestano v stiku z neznanimi metafizičnimi silami v sebi in zunaj sebe; občutja tesnobe, strahu in svobode ga mečejo iz skrajnosti v skrajnost, dokler se mu v pesniškem doživetju ne razkrije privid višjih metafizičnih sil, ki jih lahko imenujemo samo z metaforo, simbolom ali prispodobo (Deček na drevesu, Milost, Poziv, Melodija).
Kocbekove povojne pesmi so najpomembnejši primer pozne ekspresionistične lirike v sodobni slovenski književnosti, tematsko približane eksistencializmu, oblikovno pa modernizmu, saj v njih pogosto uporablja svobodno menjavo predstav, notranji monolog, preskoke v nezavedno in nadrealistično povezovanje podob. V nasprotju s simbolizmom Vipotnika in Udoviča središče te poezije ni lepotni doživljaj, ampak eksistenčni nemir, Kocbekovih pesmi. V prvih povojnih pesniških besedilih je bila tradicionalno metrična, pozneje svobodna s prostimi verzi po načelu paralelizma členov, vendar brez mehkega ritma. Zlasti v zbirki Žerjavica je posegel po obliki poetične proze in ustvaril nov tip refleksivno- vizionarne pesmi v prozi (Zgodovina, Prošnja, Molitev).
PROZA:
Značilnosti (izvor, vplivi):Kocbek kot prozaist, pripovednik ni izšel iz socialnega realizma, kot je bilo značilno za pisatelje tega časa, ampak si je moral kot bivši ekspresionist šele poiskati pripovedne možnosti, ki bi ustrezale temu duhovnemu in literarnemu izhodišču. Zato je po vzore posegel v eksistencialistično prozo francoskih avtorjev, Malrauxa, Vercorsa in Sartra. Ker se je tudi sam približal religioznemu eksistencializmu mu je bilo to toliko lažje. Kot snov pa so ga zanimala predvsem etično metafizična vprašanja; torej usoda izobraženca v soočenju z važnimi zgodovinskimi dogodki, s fašizmom in NOB, ne pa tudi socialna vprašanja (življenje malega, kmečkega ali delavskega človeka. Dela: Kocbek ni samo pomembno posegel v sodobno slovensko pesništvo, ampak tudi v prozo in esejistiko. Kot pripovednik se je uveljavil šele po drugi svetovni vojni, vendar je takrat ustvaril tip sodobne pripovedne proze. Sem spadajo predvsem zbirka štirih novel Strah in pogum (1951) in pa spominske partizanske knjige Tovarišija (1949), Slovensko poslanstvo (1964) ter Listina (1967).
Vsa ta dela so izredno pomembna za razvoj sodobne slovenske proze. V zbirki 4 novel je slog liričen , refleksiven in dramatično napet. Vse so zgrajene na osnovi resničnih ali vsaj verjetnih dogodkov, vendar z močnimi sestavinami domišljije; včasih blizu nadrealizmu, simboliki in alegoriki.
Še pomembnejše delo sta njegova dnevnika Tovarišija in Listina saj predstavljata najpomembnejše literarno-dokumentarno poročilo o slovenski NOB; listina že zavzema njegovo videnje povojne politične situacije in konfliktnosti. V Tovarišiji pa pisatelj kronološko sporoča svoje doživljaje v partizanih, menjuje nazorne opise dramatično zaostrenih dogodkov, impresije zunanjega sveta in ljudi, meditacije, filozofska razmišljanja...Literarna vrednost teh dnevnikov je izredno pomembna, ker so predvsem izraz osebnosti, njenega zaključenega čutnega, čustvenega in umskega življenja. Del dnevniških zapisov, ki za časa njegovega življenja niso bili objavljeni, je izšel po smrti v Novi reviji. Kocbek pa je tudi avtor številnih drugih esejističnih zapisov (Krogi navznoter, 1977).
Kocbekova pripovedna dela so najtesneje povezana z njegovimi miselnimi in ideološkimi težnjami; predstavljajo torej tip miselne proze.
Kocbekova dela:
POEZIJA:
- 1934 Zemlja
- 1937 Premišljevanje o Španiji
- 1963 Groza
- 1969 Poročilo
- 1977 Zbrane pesmi
- 1974 Nevesta v črnem
PROZA:
- 1949 Tovarišija
- 1951 Strah in pogum
- 1964 Slovensko poslanstvo
- 1967 Listina
- 1977 Krogi navznoter
BESEDA O KNJIGI
Obrazložitev obdobja v katerem je delo nastalo:
Delo je nastalo v povojnem času t.i. modernem obdobju. Tudi v tem času so se slovenski pisci s svojimi motivi, idejami in oblikami zgledoval po evropskem in slovenskem literarnem obdobju.Po osvoboditvi je prodrl močan vpliv socialnega realizma. Po letu 1950 pa so se začele pojavljati spodbude i moderne evropske in ameriške književnosti. Ker pa se delo navezuje na dogodke iz druge svetovne vojne in o le teh tudi pripoveduje, je pomembno tudi to, da poznamo tudi bistvene značilnosti le tega. Torej; obdobje NOB traja od leta 1941-45 in je oznaka za slovensko književnost, ki se je razvila v stiku z NOB gibanjem. Seveda se zaradi vojnih okoliščin bistveno razločuje od vseh prejšnjih obdobij. V njem se je med seboj oplajalo več različnih slovstvenih smeri, med katerimi je bila vodilna smer socialnega realizma. V bistvu pa lahko tudi književnost
Nastanek dela in njegove bistvene lastnosti:
Delo Strah in pogum je zbirka štirih novel s partizansko vsebino, ki je izšla 9.1951. Te novele so: Temna stran mesca; Blažena krivda; Ogenj in Črna orhideja in so tudi zakrivile Kocbekove predčasno upokojitev saj je okoli njih prišlo do močnega političnega spora. Novele so izšle pod simboličnim naslovom, ki združuje dve nepomirljivi nasprotji, v resnici zelo blizu druga drugi. Kajti; kaj je pogum: to ne pomeni, da nas ni strah, ampak da ga znamo premagati. Sicer pa tako ni neustrašnih ljudi, temveč so samo neustrašni trenutki življenja. Toda v nasprotju večine del tistega časa le te, niso izhajale iz socialnega realizma, ampak je pisatelja zanimalo predvsem, kako se izobraženec znajde v soočenju s pomembnimi zgodovinskimi dogodki. Vse štiri so zgrajene na osnovi resničnih, ali vsaj verjetnih dogodkov; med katere pa je prepletena fantazija.
Prav zaradi tega so nestvarne, poetične, včasih celo blizu nadrealizmu, simboliki in alegoriki. Slog novel pa je liričen, refleksiven in dramatično napet.
Knjiga Strah in pogum pa je vsekakor prva povojna proza, ki nas razganja in preprečuje. Gre za nasploh prvo povojno knjigo o soočenju intelektualca v svetu.
1. TEMNA STRAN MESCA
Nastanek in lastnosti
Temna stran mesca je na prvem mestu v knjigi, čeprav jo je Kocbek napisal kot tretjo novelo za svojo knjigo. Napisal jo je marca 1950 in ji dal naslov Bunker v srcu. Vendar je v zbirki izšla pod spremenjenim naslovom in tudi sicer z močnimi popravki, kar je bila vsekakor posledica cenzure. Zanjo je prav posebej značilna nestvarnost, nadrealizem, simbolika in alegorika.
Temna stran mesca je avobiografsko pisana zgodba ilegalca, ki živi v bunkerju ter na koncu reši z odločilnim dejanjem, da napade in najbrž ubije italijanskega stražarja. S tem prestopi mejo med pogumom in strahom. Tu obravnava Kocbek zanimiv psihološki problem, kakršnega je najbrž doživljal marsikateri partizan ob svojem ognjenem krstu. Pri noveli ne gre zgolj za zunanjo zgodbo. V bunker prihajajo ilegalci, ki po opisu spominjajo na partizane. Njihovi razgovori so filozofski, in s temi obravnavajo problematiko, ki je vznemirjala predvsem avtorja samega.
Vse to je močno sorodno eksistencialistični filozofiji, toda z izrazito optimistično novelo.
Kratka vsebina
Pisatelj se spominja dogajanja v bunkerju, kjer je skrbnik za arhiv podzemlja. V tem bunkerju skozi čas spoznava svoje življenje in sebe skozi spomine preteklosti in dejanj sedanjosti. Spominja se šolskih dni, iz katerih ugotovi izraz svojega dvojništva. Razdvojen je namreč med strahom in pogumom. Življenje pa teče naprej Od začetka v bunkerju še ni imel dosti dela, zato je opravljal še mnoge druge dejavnosti. Življenje je bilo monotono, včasih je v bunkerju prespal kakšen ilegalec, ampak nič večjega. Do prihoda Devina in Barke je živel kot mesečnik, le ta dva pa sta v bunker prinesla novo življenje. Ampak nista prišla kar tako ampak s posebnim namenim, ki ga je avtor izvedel komaj, ko je bila naloga že izvedena. V dneh ko sta prebivala v bunkerju je izvedel marsikaj zanimivega iz njune osebnosti pa tudi iz življenjskih spoznanj nasploh.Čez nekaj dni je prišel še Atom, verjetno prav zaradi Barke in njegove skrivnostne naloge. Še tisti večer sta staknila glave, sam pa si je Barko predstavljal na vse mogoče načine. Naslednji dan je bil dan akcije. Z Devinom sta ostala v bunkerju in molila da se bo vse srečno končalo. Ko ga je avtor zaprosil za cigareto se je Devinu razvezal jezik, tako da je tudi Edvard izvedel za Barkino tajno nalogo. Z to akcijo je partizanska organizacije hotela dobiti važne listine od slovenskega veljaka povezanega z Nemci. Barka pa je nalogo prevzel, ker je to rodbino, predvsem dekle iz nje tudi osebno dobro poznal.. Nato pa je prišel Atom, ves bled in vznemirjen z novico, da je za Barko izginila vsaka sled. Devin ga je odšel iskat, in se vrnil šele na noč z novico, da ga je ustrelilo prav njegovo nekdanje dekle.Atom se je odpravil v mesto, Devin pa je bil določen, da skupaj z Meto gre v dolomite. S tem je Edvard ostal povsem sam in od tu naprej se začenja boj z samim seboj, pridejo trenutki pomembnih odločitev, spoznanj, soočenj s krutostjo takšnih trenutkov. Nato so se pred skladiščem ustavili še Nemci. V sebi je ustvarjal načrt za beg. Odločila se je da je, da se bo spustil z okna na zahodni strani hiše kjer je brajda najredkejša.. Čakal je, bil je preudaren, soočil se je z resnico in se odločil med strahom in pogumom, tako, da ga to noč nobena stvar ni mogla vreči iz konja, mu uničiti njegovega načrta. A kljub temu je bil izredno živčen, ampak zavedal se je, da mora naprej. Prišel je trenutek za veliki izpit, od katerega je bilo odvisno njegove nadaljnje bivanje.
Če preizkušnja ne uspe- telesna smrt; če uspe - v hipu sprememba človeka; vsekakor v obeh primerih bolje kot lebdenje v bunkerju. Toda uspelo mu je, ogromno moči se je nabralo v njem, predvsem pa spoznanje, da sta strah in pogum tečaj iste pretiranosti. Strah pretira nevarnost, pogum pa varnost. Toda že naprej ve, da se mu bo resnica znova oddaljila.
2. BLAŽENA KRIVDA
Nastanek dela in lastnosti
Ta novela je Kocbeku povzročala velike težave. 25.5.1950 jo je napisal v kar dveh variantah ampak je kasneje obe zavrgel. Uspelo mu je šele v tretje vendar z velikim zaostankom . Za novelo je imel pripravljen naslov »kača«, vendar ga je kasneje spremenil v »Blažena krivda«.To delo mu je, kot sem že dejal povzročalo največ preglavic, napisal ga je kot zadnjo izmed svojih štirih novel, v delu pa je novelo postavil na drugo mesto. Blažena krivda je zgodba o partizanu, katerega določijo, da mora ubiti tovariša, osumljenega izdajalstva. Uboj se po naključju ponesreči, toda če se ne bi, bi bil umor, saj se izdajalec medtem že skesa. Oba udeleženca zgodbe sta hkrati kriva in nedolžna. Gre za motiv o likvidatorju, za katerega sam avtor meni, da je bil eden najzrelejših v njem.
V njej je izredno vidna povezava kače z biblijskim simbolom.
Glavne osebe:
Damjan:
Štefan:
komisar Gaber:
komandant Čekan:
Kratka vsebina
Po šest dnevnem pregonu počiva gruča kakšnih 40 do konca utrujenih partizanov na gozdni jasi. Med partizani so se pojavili izdajalci; 2 sta pobegnila iz čete med hajko, prišlo pa je sporočilo, da naj bi bil v četi še eden. Po preiskavi sta komandir Čekan in komisar Gaber osumila spečega fanta Štefana, in ga tudi obtožila, kar je pomenilo smrtno obsodbo. Za to nalogo sta določila bolničarja Damjana, saj nista hotela vznemirjati fantov. Ta se je sprva po odločnem nastopu uprl, a potem je po prepričevanju uvidel, da je to treba narediti, saj gre za varnost cele čete. Dogovorili so se, da bo Damjan Štefana odvedel v gozd in ga ob primernem trenutku ubil. Čeprav je bil Damjan za to, da se ugotovi Štefanova identiteta, sta Gaber in Čekan menila, bolje žrtvovati enega nedolžnega kakor deset. Med Gabrom in Damjanom so čez dan potekali pogovori, v katerih je Gaber Damjanu poskušal razložiti pomen tega dejanja. Dejal mu je, da je njihova rešitev odvisna od likvidacije izdajalca. Sebe in svet boš spoznal edinole v odločilnem dejanju, nikoli v premišljevanju. Mu je dejal. S tem dejanjem se boš spremenil, ter koristilo ti bo.
Nato sta s Štefanom odšla v gozd, kjer je oživel tisti čut Damjanove čuti, ki je bival najbolj nagonsko in odporno. Vso pot je z raznimi mislimi, psihološkimi in filozofskimi pogovori in vprašanji poskušal ugotoviti Štefanovo identiteto, a mu ni uspelo. Pri tem mu je nato pomagal pok iz daljave. Z Damjanom sta se dogovorila, da bo vsak pregledal svoj predel ter se bosta dobila na dogovorjenem mestu. A Damjan mu je zasledoval in ugotovil da je res izdajalec, saj se je odpravil v popolnoma nasprotno smer, najverjetneje poročat Nemcem. Ko ga je dohitel in videl, da sedi na mahu le dober streljaj proč je nameril in ga ustrelil. Štefan je obležal, Damjan pa se mu ni mogel približati, kajti v njem se je prebudil popolnoma nov, še nepoznan občutek. Začutil je, nov trepet srca, ki se mu je po telesu razsul kot živ ogenj. Začutil je da mora teči. Tekel je in pritekel do robidovja. Ves čas je premišljeval o svojem dejanju in spoznal, da ga bo resnično spremenilo.Prišel pa je tudi do pretresljivega spoznanja: »Človeku morejo na svetu vzeti prav vse, razen svobode do samomora«.
Nato najde v grmovju kačo s katero s neusmiljeno poigrava. V trenutku nepazljivosti pa ga useka. S tem spozna, da je tako kaznovan za svoje dejanje. Nato se s težavo privleče do bližnje vasi in v hiši kamor se zateče ugleda Štefana. Gospodinja in njena hčera skrbita za oba. Ko se prebudita se med njima splete pogovor. Štefan prizna da je bil res poslan od GESTAP (ampak ne prostovoljno; zagrozili so mu, da mu bodo ubil nosečo ženo); ampak potem se je vseeno premislil in jih ni nameraval izdati.
Z njunim pogovorom se novela konča. Ta vtis na bralca pa je: skesani izdajalec, toda moralno močnejši- in tragična podoba likvidatorja, vrednega pomilovanja.
3. OGENJ
Nastanek dela in njegove značilnosti
Slab mesec za prvo napisano novelo Črna orhideja, je Kocbek dokončal svojo drugo novelo, ki bi se naj imenovala Ogenj v človeka ali človeka v ogenj. Nato jo je v knjigo postavil na tretje mesto in ji dodelil preprostejši naslov Ogenj. Po kritiki se je konec avgusta povrnil k njej in jo močno spremenil; dodal ji je novo poglavje in popravil nočni razgovor med kaplanom in Tonetom.
Ogenj je strahotna zgodba o zaslepljenosti fanatičnega mladega župnika, ki je za svoje cilje pripravljen storiti najhujše hudodelstvo, tudi izdati svojega rojak tujim ubijalcem. S tem izzove ogenj, ki naposled vse očisti ali použije.
Gre za novelo o belogardističnem kaplanu in njegovem župniku, ki se mu upira narodno izdajstvo. Vmes nastopi kaplanova žrtev, veren kmečki fant, intelektualec, izdan fašistom in obsojen na smrt.
V celoti je Kocbek obravnaval prav problem vere in cerkve v odnosu do OF in revolucije, ter primerjal pomena partizanstvo- belogardizem.
Kratka vsebina
Novela se pričenja z opisovanjem kaplana Marijana Žgurja, za naivnega, fanatičnega duhovnika. Duhovnik je bil komaj dve leti. Med njegovim sprehajanjem po sobi pride še Ana, Župnikova sestra, s katero imata trd dialog o veri in Italijanih. Marjan je z temi povezan, zato jih zagovarja. Zatem pride Župnik, Jernej Amon. Gre za prijetnega, zajetnega in plečatega moža, malce počasne narave, ampak ljudski. S Žgurjem se pogovarjata o tem, zakaj Italijani tako dolgo zadržujejo Toneta. Žgur pravi, da jih je izdal, župnik pa tega ne more razumeti; kajti kako naj Slovenec izda Italijana. Za izdajo se namreč obravnava zločin, ki škodi lastnemu narodu. Tone je namreč od svojega dekleta prejel partizansko pismo, ki ga je izročil Primožu, poveljniku bližnje partizanske čete. Njegov prijatelj ga je naznanil Žgurju, ta pa je informacijo posredoval Italijanom. Torej je za njegovo zasliševanje kriv prav Žgur, kajti on je izdajalec.
Žgur in Amon se nato pogovarjata naprej o moralnih in cerkvenih naukih, pri čemer se poslužujeta evangelija. Toda Marijan je izredno fanatičen človek, ki misli, da s svojim belogardizmom opravlja dobro delo.
Med njunim pogovorom se je v vratih prikazal mlad Italijanski oficir. Dejal je, da je bil Tone pravkar obsojen na smrt in da bo ustreljen ob zori, ter da se želi pred tem še spovedati. Določil je Žgurja, ki je odšel z njim, župnik pa je začel obžalovati. V njem je bila ogromna zgroženost nad Žgurja, ki je bil pripravljen brez slehernega pomisleka opraviti to nalogo.
Žgur stopi pred Toneta in mu pove, da ga je pripravljen spovedati. Njun pogovor je dolg in vsekakor ne gre za samo spoved ampak je polno fizioloških rekov, življenjskih spoznanj. V pogovoru je Tone dejal, da mu ne more nič več do živega, da se je sprijaznil z svojo usodo. Po tem mu Žgur reč, da je on kriv za njegovo smrt, saj ga je ta naznanil Italijanom. Toneta najprej spreleti vesoljno guganje, nato pa reče, da je s tem tudi njemu lažje. Nato se želi spovedati. V pogovoru s Toneto se je začelo tudi Žgurju jasniti, začel je poslušati življenje in njegove dogodke. Ko je Tone končal z izpovejo je župnik vedel, da mu mora dati obvezo, a se ni mogel zganiti. Šele, ko ga je Tone prijel za roko, je to storil. Nato so se odprla vrata in Žgur je tresoč izginil v njih. Amon se je odpravljal k Italijanom ,da bi poskušal rešti nastalo situacijo. Prišel je do šole in zaprosil, da zbudijo komandanta, ter da vso odgovornost za to dejanje prevzame nase.
A kljub psihološkim pogovorom in prošnjami ter nauki ni pri Italijanu dosegel nobenega uspeha. Vrnil se je v župnišče s spoznanjem, da je sedaj vsega konec. Zvedel je tudi, da partizani pripravljajo hajko Obkoliti hočejo Italijane. To je pripovedoval svoji sestri Ani. Njo je sprva prizadelo, nato pa je v tem dejanju videla rešitev za Toneta..
Partizani so naslednji dan napadli Itlijane.Ko sta bila Amon in Tone v cerkvi, mu je Amon dejal naj pobegne, amapk Italijan ga je takoj uklenil. Nato so ga odtrgali od Amona in ga ustrelili. Povelje: umik vseh v cerkev s. Amon je v njej nadaljeval mašo. V cerkev je pritekel ranjeni vojak, ki je sodeloval pri omoru Toneta.
Nato se je začel silovit napad na cerkev. Po eksplozijah so v cerkev drug za drugim skozi okno začeli skakati partizani, ki pa jim kljub vsem naporom ni uspelo rešiti Toneta.
4. ČRNA ORHIDEJA
Nastanek in značilnosti
Črna orhideja je bila izoblikovana najprej in sicer 23,1 1950. Sprva ji je nameraval dati naslov Nevesta, ampak nato je novelo preimenoval v Črno orhidejo in jo v delu postavil na prvo mesto.
Ta motiv je dobil na Bledu in ga je močno pretresel..
To je prelepa pripoved v kateri se prepletata ljubezen in smrt okoli skrivnostnega dekleta Katarine. Tudi v tej noveli je tako kot pri Blaženi krivdi zastopan motiv o likvidatorju vendar na povsem drugačen način. Za Katarino vse do konca ne izvemo ali je izdajalka ali ne, zraven nje pa mora umreti tudi glavni junak. Je edina izmed vseh štirih novel, ki je povzdignjena v poetični svet, kar ji daje poseben čar.
Katarinin konec je takoj določen, saj je kazen za izdajstvo smrt. Njena smrt pa pomeni odrešitev , je ena izmed žrtev, ki jih človeštvo potrebuje, da se odreši.
Vendar pa gre za neresnično, skonstruirano, pa čeprav še tako napeto zgodbo. V njej se namreč srečamo s sadizmom in perverznostjo, ki je bila našemu partizanstvo tuja.
In tudi preveč idealna je v svoji katrazi, tako, da nam je žal, da ne more biti resnična, kajti psihološko to nikakor ni. Saj razumsko še gre: Katarina ima sojo krivdo, ampak si ne zasluži smrti. Vendar iz psihološkega stališča ne bo nobeden moški, takšnega dekleta v katerega se je pravkar zaljubil lastnoročno ubil z brzostrelko, pa naj je položaj še tako smrtno resen.
Nedvomno pa je razplet novele simbolističen. Konec prehaja postopoma v zmeraj čistejše, nadsnovno ozračje, v katerem katarija žrtvuje sebe, Gregor pa svojo ljubezen v darovanju komaj najdene neveste.
Toda realistično zasnovana pripoved tega ne vzdrži. Bralcu je žal Katarine, žal mu je, da je vse to sanjski privid. Kocbek je tu dosegel tragičen učinek po nekem zakonu neresnične resničnosti., ki trga človeku srce in pamet, to pa predvsem zato, ker je vključil svet prividov v stvarno dogajanje. In kakor je prizor pretresljiv in zaorje v najglobje človeško dno, vendar nas na skrivnem odvede od njega raziska zavest neresničnosti. Tak konec bi bil dosleden v noveli, ki bi bila v celoti od začetka do konca vzdignjena v nadstvarno ozračje smislov. Tak zaključek pa je bil pisatelju velika skušnjava in ni se znal odreči njeni nadčloveški lepoti. Toda takšno žrtvovanje Katarine brez upora, obredno zadržano in skoraj pokroviteljsko pazljivo- takšno žrtvovanje je psihološko neutemeljeno in zgolj umsko upravičeno.
Zgodba je v celoti zelo nenavadna, saj se po nerazumljivem pričanju Katarine o njeni povsem drugačni nepoznani krivdi nadaljuje z njeno željo, da umre oblečena v nevesto, kar izraža njeno zadnjo željo. Od tod tudi pisateljev prvi predvideni naslov. Naslov Črna orhideja pa je naziv dekletovega parfuma.
Kratka vsebina
Gregor je med opazovanjem po hribih opazil dve postavi. Skozi daljnogled je opazil da gre za visokega plavolasca, nedvomno Nemca, in prečudovito dekle, ki je kazalo z roko navzgor proti gozdičku, v katerem se je skrivala njegova četa. Dekle je takoj označil za izdajalko, ter pri sebi sklenil, da jo mora dobiti. Priplazil se je k njima in nameril v Nemca. Sprožil je rafal in Nemec je obležal na grebenu. Dekle je skočilo k Nemcu, ko pa je zagledala Gregorja jo je divjo ucvrla. Tekla je kot za stavo saj je vedela, da jo hoče dobiti živo. Med tekom za njo je občutil do takrat neznano slast. Ko je padel preko grušča je uvidel, da mu bo pobegnila, zato je nameril brzostrelko. Čeprav je ni zadel je dekle obstalo kot vkopano. Ko je prišel do nje in jo peljal do taborišča je v sebi začutil, da vstopa v omamno usoden svet.
Med potjo si je delal načrte. Dekle moram čimprej pripeljati do Janeza v taborišče, nato pa se vrniti k mrtvemu Nemcu, sej bi bilo pri njem verjetno kaj uporabnega gradiva. Med potjo sta se pogovarjala, in se spoprijateljila. Gregor jo je ves čas opazoval in občudoval, kajti narava jo je izoblikovala brez vsake sleherne napake. Med njiju pride občutek navezanosti drug na drugega, lahko bi govorili že kar o zaljubljenosti. Pogovarjata se tudi o njenem grehu. To dekle pa je bila Katarina, ki je vedela kaj jo čaka.
Nato sta prišla do njiju partizana. Gregor je Katarino predal enemu , naj jo odvede v taborišče, Palčku pa je naročil, naj pojde z njim. Odšla sta do Nemca, ki je še zmeraj ležal na zemljevidu. Gregor mu je vzel dokumente, nato pa sta se s Palčkom odpravila nazaj v taborišče. Ko sta prišla nazaj sta opazila, da se je med tem že cela četa zatreskala v Katarino.
Od dokumentov ki sta jih prinesla Gregor in Palček si je Janez sicer mnogo obetal, a v njih ni bilo nič uporabnega.
Nato sta komandant in Janez z Gregorjevo prisotnostjo zaslišala Katarin, ki pa ni izdajstva ne priznala in ne tajila, ampak je govorila o povsem drugi, njim nepoznani krivdi. Komandir in Janez sta jo obtožila izdajstva in bo obsojena na smrt.Gregor jo nato pred smrtjo vpraša še za njeno zadnjo željo. Zaželela si je da bi umrla v obleki neveste. Gregor ji je sprva dejal, da je to nemogoče, nato pa se je je le usmilil in njeno željo povedal komisarju, ki jo je odobril, saj jih je naslednji dan pot nesla tamle mimo.
Naslednji dan so odšli na pot, saj so sprejeli obvestilo, da Nemci pripravljajo obkolitev planin. Nad Srednjo goro sta Janez in Gregor določila 8 partizanov, da sprejmejo obsojenko v vas. Četa je legla pod drevje in zaspala. Gregor ni spal ampak je strmel v mesečino in se spominjal svoje domačije. Povrnilo se mu je domotožje, obujati pa je začel tudi spomine na Katarino, do katere je čutil močno nagnjenje, kajti neizmerno zaljubljen je bil v njo. Ko so prišli nazaj jo je opazil v prečudoviti obleki in še jasneje spoznal prejšnja dejstva. Poklical jo je »Katarina, Rinčica«. Objel jo je in jo neskončno nežno stisnil k sebi, ter ji dejal zbogom Rinčica in se ji opravičeval za svoje dejanje. Položila mu je roke na ramena in mu dejala »zbogom moj edini«.Hotel ji je zavezati oči, a hotela ga je gledati do konca. Postavila se je pod mogočno drevo, on pa je odšel 30 korakov od nje on nameril vanjo brzostrelko.Ustrelil je in s tem ubil oba. Njo telesno, sebe pa duhovno.
Avtor: Matej Štrubelj
|
|
