Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1811
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 17 Jul 2013 06:40 Naslov sporočila: Genevieve Bell |
 |
|
Dr. Genevieve Bell antropologinja iz Intela, o uporabnosti humanistike in družboslovja za razvoj sodobnih tehnologij
Svetovnih spletov je več. Ni samo eden.
Vir / Avtor: Aljaž Potočnik
13. julij 2013 (nazadnje spremenjeno: 11:25 13. julij 2013)
Oznake: Intervju
Genevieve Bell je avstralska antropologinja in raziskovalka. Trenutno vodi Intelov laboratorij za raziskave uporabniških izkušenj in interakcij z napravami, ki so namenjene zadovoljevanju človeških potreb in želja. Je priznana komentatorka tehnološke industrije – njene objave se pogosto pojavljajo v revijah in časopisih kot Wired, Forbes, The Atlantic, Fast Company in Wall Street Journal – strastna zagovornica žensk v tehnološki industriji ter odkrita marksistka in feministka. Leta 2012 je bila sprejeta v mednarodni hram slavnih žensk v tehnološki industriji (WITI).
Prvo knjigo Divining the Digital Future: Mess and Mythology in Ubiquitous Computing je napisala skupaj s profesorjem Paulom Dourishem z Univerze v Kaliforniji, Irvine. Je tudi lastnica številnih patentov s področja potrošniških elektronskih naprav. Slovi kot izredno zgovorna oseba, govori hitro in glasno ter rada prevzame nadzor nad intervjujem. Na to me je tudi opozorila, preden sem sprejel izziv in se spustil po toboganu, ki je privedel do pričujočega zapisa.
Prihajam iz humanističnih voda. Nam in družboslovcem je bilo v Sloveniji jasno in razločno razloženo, da smo popolnoma neuporabni za gospodarstvo, a tu sedim z družboslovko, ki vodi laboratorij pri Intelu – v industriji, ki jo praviloma povezujemo z inženirji in naravoslovci. Kako je to mogoče?
(aplavz in čestitke za humanistično poreklo) Kdo vam pravi, da humanisti niso uporabni? Moje sodelovanje z Intelom je navdahnilo osebno prepričanje, da je za uspeh na tehnološkem področju treba v razpravo vpeljati ljudi s humanistično in družboslovno izobrazbo. K mizi prinašamo drugačne poglede. Kot antropologinja v grobem prinašam trditev, da imajo ljudje in kultura svojo veljavo. Potrebujemo ekonomiste, da nas spomnijo na pravila gospodarstva, dobro je sodelovati z zgodovinarji, ki opozarjajo, da vse te nove in svetleče zadevice v resnici niso tako nove in svetleče. Tehnologija, ki jo prenašamo s seboj, ni bila izumljena pred tremi leti. Ljudje smo tehnologijo nosili na sebi zadnjih sto tisoč let. Zato je treba biti pazljiv s trditvami, kaj je novo. In zato menim, da je treba v razpravo nujno vpeljati različne discipline.
Poleg tega ne sme biti presenečenje, da je imel Steve Jobs družboslovno in humanistično izobrazbo. Naš odhajajoči direktor je študiral klasično filologijo in na faksu bral staro grščino in latinščino. Šef avstralskega telekomunikacijskega podjetja Telstra je diplomiral iz simbolne antropologije. V resnici je ogromno pomembnih ljudi v tehnološki industriji, ki skrivajo svojo humanistično ali družboslovno izobrazbo. Imam srečo, ker me nihče ni silil, da jo skrivam.
Zakaj so vas pravzaprav zaposlili?
Intel me je zaposlil leta 1998, ko so se znašli v zelo zapletenem položaju. Tehnologija je zelo hitro napredovala. Računalniki so postali izredno priljubljeni, podjetje pa se je dobro zavedalo, da ljudje, ki bodo računalnike uporabljali, niso preveč podobni zaposlenim v podjetju. Možni poti sta bili dve. Lahko bi še naprej izdelovali reči, ki so jih sami želeli, druga možnost pa je bila razmislek o tem, kaj se dogaja v svetu zunaj podjetja in ali to lahko navdihne nove tehnologije.
V letih 1997 in 1998 je zato Intel zaposlil nekaj kognitivnih psihologov in mene. Bila sem njihova prva antropologinja, ne pa tudi zadnja. Trenutno vodim laboratorij s 120 zaposlenimi. Okoli 70 jih ima humanistično, družboslovno ali oblikovalsko izobrazbo. Intel pri tem ni nobena izjema. Google, Facebook, Yahoo, Microsoft, HP, Nokia, IBM, večina telekomunikacijskih podjetij v Evropi, vsi zaposlujejo raziskovalce s področij humanistike in družboslovja. Izkaže se namreč, da prinašamo nekaj novega.
Kaj ste prinesli vi?
V Intel sem prinesla zmožnost eksaktne razprave o ljudeh, uporabnikih, ki gre preko sklepanja iz lastnih želja zaposlenih, ki nimajo stika s splošno populacijo. Tega Intelu sicer ne povem pogosto, a v vseh teh letih, pri delu v številnih laboratorijih, ki sem jih vzpostavila, me je najbolj zanimala raven teoretske sofisticiranosti. V svoji prvi raziskovalni ekipi zato nisem želela zgolj antropologov, ampak antropologe z različnimi ozadji. Želela sem marksistične antropologe, strukturalistične antropologe, hotela sem politične ekonomiste, vse z različnih univerz. Tako z Browna kot Stanforda.
Zakaj je ta mešanica pomembna?
Če želiš preučevati ljudi, moraš to početi s čim večjim naborom pogledov. Imeti hočeš dostop do najrazličnejših orodij za osmišljanje podatkov. Zato je pomembno imeti ljudi, ki razmišljajo o zgodovini znanosti, ker si znajo zastaviti ta vprašanja. Ko vidim, kam vse prodira tehnologija, v katere smeri se razvija, se mi razmišljanje o človeku zdi bolj pomembno kot kadarkoli prej.
Pred časom sem na nekem dogodku poslušala večinoma inženirje v razpravi o algoritmih in obsežnih podatkih. Šokiral me je njihov premik k novemu empirizmu. Ko resnica z velikim »R« nenadoma obstaja. Nisem si mogla pomagati, da jih ne bi opozorila, da so zadnjih štirideset let na drugi strani zgradbe potekale razprave o kritični teoriji, kjer se je odpiralo vprašanja v zvezi s koncepti rase, spola, razreda, resnice, znanosti, oni pa govorijo, kot da se teh štirideset let ne bi nič zgodilo. Nekdo mi je odgovoril, da je to vse lepo in prav, a da se nam bo z več podatki uspelo dokopati do več resnice. Nisem mogla verjeti! Takrat sem se zavedela, da je dobro imeti čim več ljudi z družboslovnim in humanističnim znanjem, ker nam to omogoča postavljati težka vprašanja, preseči retoriko ter rečem pripisati zgodovino in kontekst.
Priznati pa moram, da je težko vzpostaviti komunikacijo. Osebno sem imela srečo, Intel me je iskal. Ko sem se končno pojavila, so se vedli zelo smešno. Na zadnjem razgovoru so me z resnim glasom vprašali, ali bi morali o meni vedeti še kaj. Za mano je bil dolg dan, zato sem jim odgovorila: »No, sem nerekonstruirana neomarksistka in radikalna feministka.« Vodja skupine, zelo prijazen človek, me je nato vprašal, ali jim bo to všeč. Odgovorila sem jim, da bodo imeli prvih šest mesecev hude težave. In to so sprejeli. (smeh) Ko sem prišla, sem res bila oboje, odpirala sem številne zelo težke razprave o spolni politiki podjetja in o vsem. Moj bog, bila sem res grozna.
Po drugi strani je bila večina mojega zgodnjega dela za Intel namenjena ne toliko vzpostavljanju naše relevantnosti kot ustvarjanju okvirja, v katerem smo lahko sodelovali z ostalimi. Kako orodja in teorije svoje discipline predstaviš tako, da bodo sploh pripravljeni razpravljati s teboj. Bilo je zelo naporno. Je pa sedaj vključenih že veliko ljudi s humanističnim in družboslovnim znanjem in veljajo za pomembne. Sicer nisem tako prepričana o uporabnosti Hegla, s katero se ukvarjate vi (smeh) …
… opozori na razliko med zaznavanjem in razumevanjem.
Vzame mi precej časa, ko razlagam Freuda in Junga. V zadnjem času se veliko ukvarjam z vprašanjem tesnobe in tehnologije, zelo me zanima, od kod vse to prihaja. V zadnjem letu branja sem ugotovila, da se vse skupaj začne že z Descartesom leta 1637, ko reče »mislim, torej sem«, v kombinaciji z mikroskopom, teleskopom in uro. V trenutku, ko imaš na voljo vse to, si razsrediščil Boga. Teleskop ti pove, da nisi več v središču sveta. Mikroskop ti pojasni, da reči sestavljajo manjše reči, ki jim lahko sledimo, ura pa pokaže, da lahko vse stabiliziramo. Ko tem napravam sledi še Descartes in reče, da je vse v glavi, te nenadoma prešine spoznanje, da se je treba posloviti od čarovnije, Boga in čudenja. In temu sledi strah. To me izredno fascinira.
Pred časom sem imela neko predavanje, na katerem me je prikupen dodiplomski študent vprašal najboljše vprašanje: »Želite tu evocirati Descartesa z epistemološkega ali eksistencialnega stališča?« (smeh) Dobro vprašanje, sem si mislila, a odgovorila, da ne eno ne drugo. »Želela sem govoriti predvsem o zgodovini znanosti, tehnologije in sodobne misli.« On pa: »Z obeh torej.« Nato dvigne roko naslednji in me vpraša, kdaj se bo sodni dan iz Terminatorja zares zgodil.
Kako omenjeni kulturni dejavniki vplivajo na naš odnos z napravami? Oziroma, ali obstajajo še kakšni drugi dejavniki, ki imajo morda večji vpliv?
Danes v resnici ne moremo več govoriti o eni tehnologiji. Morali bi govoriti o svetovnih spletih, ne o enem enotnem. Verjetno je bilo vedno tako, a danes to postaja vse bolj jasno. Del tega je strukturne narave. Razlog je fizičen. Internet v Južni Koreji teče po drugačnih vrstah kablov kot v Avstraliji. V ZDA teče po drugačnih omrežjih kot v Veliki Britaniji. Razlike so fizične, posledično pa se razlikuje tudi dojemanje spleta. Optični kabli v Južni Koreji omogočajo enako hitro pošiljanje in prejemanje podatkov, medtem ko so kabli v ZDA namenjeni predvsem prejemanju. Od vsega tega in drugih dejavnikov, povezanih z zakupom podvodnih kablov spletnih ponudnikov, je na koncu odvisna hitrost in naša izkušnja spleta nasploh.
Obstaja tudi jasna komponenta izkušnje, ki jo določa državni nadzor. Tako boste v Sloveniji videli druge reči, kot jih vidimo v Avstraliji, spet nekaj drugega pa v ZDA. Cene storitev in razmerje med mobilnim in stacionarnim dostopanjem do spleta prav tako vplivajo na uporabniško izkušnjo. Ponekod prevladujejo pametni telefoni, drugod imajo običajne in po spletu brskajo v kiberkavarnah. Nad vsem tem lebdijo še različne ideološke funkcije, ki jih opravlja splet. Zgodnje ideološko delo spleta v ZDA je slonelo na zamisli Kevina Kellyja, da si podatki želijo svobode. Šlo je za radikalno transparentnost. V Južni Koreji in Maleziji splet povezujejo z modernostjo in hitro potjo v družbo, ki je prežeta s tehnologijo. Zato morajo te reči sprejeti vsi, ker gre za idejo dobrega državljana. V Avstraliji je splet dojet kot orodje za izgradnjo naroda, ki nas bo izstrelilo v 21. stoletje ter izničilo tiranijo razdalj. Vse to je povezano z različnimi kulturnimi zgodbami. Ne vem, kakšna je zgodba v Sloveniji, a stavila bi, da obstaja zgodba o spletu, ki vsebuje razločen kulturni element.
Je svetovni splet globalen ali lokalen »medij«?
Na koncu se vedno izkaže, da s spletom počnemo različne reči. Najbolj priljubljena spletna stran v Indiji so še vedno ženitni oglasi, ker je iskanje moža podatkovni problem. Posnetki mačk so sicer res lahko globalni fenomen, a to ne velja za vse vsebine. Če pogledate najbolj brane članke in najbolj obiskane strani, opazite, da splet niti približno ni tako globalen, kot se zdi.
Ko se govori o družbenih omrežjih, se pogosto posplošuje ali pa vse označi pod imenom facebook, čeprav to prikrije obstoj številnih drugih družbenih omrežij, ki se povsem razlikujejo od facebooka. Renren ima popolnoma drugačno logiko od facebooka. Potem imamo sedemnajst družbenih omrežij v Rusiji, in vsako je drugačno. Tudi v zgodbah, ki jih predstavljamo, pogosto pozabimo, da brišemo delovanje teh zelo močnih kulturnih vplivov.
Poleg tega je na Zahodu od poznega 15. stoletja obstajalo stalno trenje med središčem in periferijo. V različnih obdobjih je ta odnos nosil različna imena, trenutno se dogaja kot razmerje globalno-lokalno. Po eni strani nismo v globalnem omrežju, po drugi strani pa to omrežje tudi ni zgolj lokalno. Če samo pomislite na zgodovino imperijev in kolonialnega obdobja v Evropi ter katoliške delitve sveta na španski in portugalski del – vse te razprave so bile prav tako razprave o globalnosti in lokalnosti. O tem, katere dobrine in ideje se premeščajo in katere ne. Ko govorimo o tehnologiji kot o eni stvari, smo še vedno pri razpravi, ki smo se jo šli pred petsto leti.
Prav tako ne gre zgolj za internet in sodobno tehnologijo. Med obiskom živalskega vrta tu v San Franciscu sem si hotel umiti roke, a mi nikakor ni uspelo ugotoviti, kako se odpre voda.
Tudi sama se spomnim pristanka v Pekingu, ko so leta 2000 ali 2001 prenovili letališče. (smeh) Naletela sem na dva neverjetna napisa. Eden je bil na vhodu v stranišče, pisalo je »Če bomo skrbeli za nadzor rasti populacije, bomo vsi doživeli olajšanje«. Se pravi, če ne boste imeli otrok, vam ne bo treba čakati v vrsti za stranišče. To me je res presenetilo. Zraven je bila slika vrste ljudi s prekrižanimi nogami. Vstopila sem v stranišče in pred lijak. Bila sem utrujena od potovanja, nisem spila kave, ravno sem prečkala mejno kontrolo, in potem še tisti napis zunaj, tako da se mi je res zdelo, kot da se mi blede. Na stranišču stojim pred lijakom in ogledalom, na njem pa napis v angleščini »Nepotrebno dotikanje« in zraven še v francoščini »Brez nepotrebnega dotikanja«. Nisem si mogla kaj, da ne bi napisov povezala s tistim zunaj. Šele kasneje sem dojela, da napis pravi, da se voda vklopi samodejno in da se ni treba dotakniti pipe.
Zakaj se nam to dogaja? Ne spomnim se, da bi se mi to dogajalo, ko sem bil mlajši. So otroci bolj odprti za novosti? So manj obremenjeni, ko se srečajo z neko novo rečjo in se z njo igrajo, da bi ugotovili, kaj pravzaprav počne?
Vprašanje interakcije z rečmi je tesno povezano z našimi predhodnimi izkušnjami. Lahko je reči, da se otroci lažje prilagajajo, ker so igrivi, a je treba vedeti, da so velik del interakcij že ustaljene izkušnje, česar otroci še nimajo. Ko stopite pred pipo, je pred vami pipa. Po drugi strani pa imamo odrasli še druge izkušnje, recimo z bankomati, ki so obupni. Uporabniški vmesnik nikoli ni poravnan s tipkami, zato se ves čas sprašuješ, ali bom dobil kartico nazaj, ali sem ravno prekinil operacijo, ali bom dobil denar... Ko so bili uvedeni zasloni na dotik, se je razleglo neznansko veselje. In skoraj povsod po svetu boste naleteli na nesrečnika, ki stoji pred bankomatom s tipkami in obupano pritiska po zaslonu, ker nam je zaslon na dotik izbrisal spomin na tipke, s katerimi smo se tako namučili. Pozaba se ne dogaja zgolj pri petletnikih, temveč tudi pri odraslih. Radi pozabljamo obupno preteklost. Res pa je, da so otroci bolj odprti za eksperimentiranje, a ne zato, ker bi bili rojeni raziskovalci ali ker bi bili bolj pripravljeni sprejemati novosti, temveč, ker nimajo izgrajenega nabora vednosti, ki bi jim povedal, da z določenim dejanjem dosežeš določen učinek...
... mene vedno skrbi, da bom kaj polomil ...
… verjetno zato, ker ste v preteklosti že kaj zlomili. (smeh) Me pa včasih skrbi za otroke, ki bodo odrasli s predstavo, da vse deluje le na dotik. To verjetno ne bo dobra življenjska izkušnja. Če odraščaš z zasloni na dotik, se ti lahko zazdi, da vrata pečice sploh nič ne počnejo, prav tako ne Ikeina omara. Tudi televizija in okno na vlaku ne. Naučili se bodo enega načina interakcije s svetom, ki pa se bo izkazal kot precej pomanjkljiv. Zelo hitro se bodo morali naučiti tudi drugih stvari.
Potem je tu še vprašanje novih interakcijskih tehnologij, kot je gestikulacija. Kulturne razlike so tu verjetno precejšen problem.
Če gre za eno osebo in en predmet, še kar gre. Če se bosta pred napravo znašli dve osebi, se postavi vprašanje, koga naj naprava posluša. Vem, zelo zabavno. To je polje ogromnih možnosti. Nimam pojma, kako bo, imam pa zato dobro službo, ki je izjemno zabavna.
To počne vaš laboratorij?
Tako je. O tem razmišljamo, nato take naprave izdelujemo in testiramo, medtem pa lahko še berem Heideggerja in Descartesa. Seveda je problematično, ker vsakič, ko nekdo izdela nov vmesnik, meni, da bo dober za vse. Da bodo glasovni ukazi zamenjali vse. Odgovor je seveda, ne, ne bodo.
Precej bolj zanimivo je razmišljati o okolju, kjer bodo na delu kombinacije različnih pristopov. V avtu imate različne gumbe in ročke, ki gredo gor in dol. Izkazalo se je namreč, da različne reči različno dobro opravljajo različne funkcije. Poleg tega niti v avtomobilu po sto petdesetih letih inovacij še nismo prišli do ustaljenih univerzalnih vmesnikov. In enako velja za računalnike. Realnost je, da imate tipkovnico in miško ali zaslon na dotik. Menim, da bomo na koncu prišli do slojevitosti interakcijskih načinov, nato pa nastopi izziv njihovega razvrščanja glede na uporabnost. Vendar, kot ste opozorili, nekatere tehnologije se ne bodo mogle izpopolnjevati v neskončnost, saj se določeni načini interakcije soočajo z izredno hudimi izzivi. (zašepeta) A prav zato je to delo tako zabavno, ker moraš vse to premisliti.
V resnici je ogromno pomembnih ljudi v tehnološki industriji, ki skrivajo svojo humanistično ali družboslovno izobrazbo. Imam srečo, ker me nihče ni prisilil, da jo skrivam.
Ko vidim, kam vse prodira tehnologija, v katere smeri se razvija, se mi razmišljanje o človeku zdi bolj pomembno kot kadar koli prej.
Tehnologija, ki jo prenašamo s seboj, ni bila izumljena pred tremi leti. Ljudje smo tehnologijo nosili na sebi zadnjih sto tisoč let. Zato je treba biti pazljiv s trditvami, kaj je novo.
Me pa včasih skrbi za otroke, ki bodo odrasli s predstavo, da vse deluje le na dotik. To verjetno ne bo dobra življenjska izkušnja. Če odraščaš z zasloni na dotik, se ti lahko zazdi, da vrata pečice sploh nič ne počnejo, prav tako ne Ikeina omara.
|
|
