Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1818
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 28 Maj 2015 07:43 Naslov sporočila: Filmček o Srečku Kosovelu |
 |
|
https://www.youtube.com/watch?v=lGKVlpb53e0&index=35&list=PLuOcKkawRjr25GtrR1hEM9Q_bqfj_0nkF
DRUŽINA KOSOVEL
Vsi Kosovelovi so bili za Primorce in Kraševce zelo pomembna družina.
Anton Kosovel, ki je bil sicer doma iz Črnič na Vipavskem je nastopil službo učitelja in nadučitelja v Sežani po zgraditvi poslopja osnovne šole leta 1892. V letu 1893 pa je pouk že stekel. Anton Kosovel je bil vsestranski kulturni delavec. Bil je velik ljubitelj petja, sam je pel prvi tenor, igral je na številne inštrumente, bil je orglar v sežanski cerkvi, vodil je menda pet pevskih zborov, dirigiral je, komponiral, ustanavlja številna društva, kjer je bil predsednik ali tajnik in se potegoval za dosledno rabe slovenskega jezika v javnosti.
Poročil se je 1894 s Katarino Stres, doma iz Sužida pri Kobaridu. Ta je bila spremljevalka baronice Scaramanga, bogatašinje iz Trsta, ki je v Sežano prihajala na oddih v vilo z znanim botaničnim parkom. Katarina je bila zelo razgledana in je bila prava življenjska sopotnica vedremu nadučitelju Antonu Kosovelu, ki ga celo kazenska premestitev zaradi hujskaštva proti Avstriji (boril se je za večjo avtonomijo Slovencev v okviru Avstroogrske monarhije) v Pliskovico ni zlomila, saj je toliko časa iskal boljše delovno mesto, da ga je po dveh letih tudi našel v šoli v Tomaju, kjer so potem ostali.
V zakonu se jima je v Sežani rodilo pet otrok: Stano, Antonija – Tončka ali Toni, Karmela, Anica in Srečko.
Stano Kosovel (26.09.1895 – 12.02.1976) je kot najstarejši otrok bil vedno zelo resen fant, ki je zgodaj okusil trpljenje in se je predal novinarskemu delu. Tudi sam se je, poleg pisanja člankov, ukvarjal z literaturo, pisal pesmi in nekako bdel nad pesnikovanjem mlajšega brata Srečka. V zapuščini so se ohranile štiri rokopisne pesniške zbirke, vendar je iz njih vzklila le pesniška zbirka »Zrcala«, ki jo je pripravil Joža Mahnič in je izšla v Kopru 1982).
Tončka Kosovel, poročena Ravbar (26.07.1897 - 07.01.1989) je, čeprav je imela trgovsko izobrazbo, je bila zelo kulturno razgledana, ostala pa je doma, saj je bila tista, ki je skrbela za družino. Od vseh otrok je najbolj cenila Srečkovo pesniško ustvarjanje in ga zagovarjala. V leta 1925 zgrajeni hiši v Tomaju je do svoje smrti sprejemala številne goste in skupine otrok, dijakov, študentov in odraslih, ki so hoteli kaj več vedeti o Srečku in njegovem delu. Znala je vzpostaviti pristen stik z vsakim. Je tudi najbolj podprla idejo o ureditvi spominske sobe v Sežani.
Tretji otrok je bila Karmela Kosovel poročena Graber (26.09.1898 – 09.0 3.1990). Karmela je študirala glasbo v Ljubljani, v Trstu in v Muenchnu. Postala je pianistka in učiteljica glasbe. Kot pianistka je nastopala doma in v tujini. Po poroki z avstrijskim akademskim slikarjem Alfonzom Graberjem je vseskozi živela v Avstriji. Tam je tudi pokopana.
Anica Kosovel (08.07.1901 - 21.05.1983) je postala profesorica slovenskega jezika. Živela in poučevala je v Ljubljani.
Peti otrok je bil Srečko Kosovel. Rodil se je 18.marca 1904 zvečer ob 22.30. Takrat so Kosovelovi dosegli vrhunec blagostanja in sreče. Živeli so v velikem stanovanju šole, ki je bila v takratnem času zelo moderna, velika. Bili so dobro stoječi, saj jim ni manjkalo nič. Dve leti po Srečkovi smrti pa so očeta Antona premestili v Pliskovico. Tam je mali Srečko začel spoznavati Kras, zlasti pa revno življenje Kraševcev. Po pripovedovanju starejšega brata in sester je lahko razbral, kako lepo so živeli prej. Obdobje Pliskovice je trajalo le dve leti, nakar so se preselili v malo poslopje šole v Tomaju, kjer je bil poslej oče Anton zaposlen. Srečka so zgodaj poslali »študirat« v Ljubljano. Skupaj s sestro Anico sta najprej prišla do Sežane in potem z vlakom odpotovala v Ljubljano. Pot ju je vodila skozi Križ in Šmarje, skozi borovo morje in skozi gmajno. Srečko je to pot največkrat prepešačil kar sam. Težke življenjske razmere na Krasu, kmalu še dolga doba prve svetovne vojne z lakoto, strahom in tisoči umrlih vojakov, vse to je v občutljivem mladeniču pustilo globoko sled. Njegova pesniška duša je v svoji plemenitosti izražala resnično bolečino in izjemno ljubezen tako do ljudi kot do domače pokrajine in ne na koncu do celega sveta. Zgodnje srečanje s smrtjo je vplivalo tudi na njegov odnos do nje. Slutnja smrti se pojavlja velikokrat in daje vtis, da je Srečko Kosovel otožni nebogljeni fantiček. Srečko pa je bil, po pripovedovanju sodobnikov, večni optimist, človek z izjemnim iskrivim duhom, ki je znal zabavati družbo in jo držati »pokonci«. Naravni optimizem, ki je prežemal mlado dušo, je bil samo izredna moč, da je zmogel in znal prebroditi težave. Konec prve svetovne vojne pa ni prinesel Primorcem odrešitve. Pahnil jih je v italijansko okupacijo, ki je vse bolj kruto zatirala vse, kar je bilo slovenskega. Očeta so upokojili, pokojnine mu niso dali in ga dobesedno vrgli iz stanovanja v tomajski šoli. Takrat se je odločil, da si s pomočjo vaščanov zgradi hišo. Ta je bila zgrajena 1925. V tistih letih je Srečko intenzivno ustvarjal z nepopisno močjo. Kot obseden se je lotil pisanja. Delal je dneve in noči. Študiral in pisal. Marsikatera pesem je našla papir in tam ostala. Kdo ve, koliko pesmi se je izgubilo pri bratu, ki ga ni razumel in sestrah. Kdo ve, koliko čudovitih misli, zamisli in pesmi je za vedno ostalo v Srečku samem.
Leta 1925 je načrtoval izdajo svoje prve pesniške zbirke »Zlati čoln«, pa je ni uspel izdati. Tega leta je zbolel in naslednje leto 27.maja 1926 v novi hiši umrl.
Izpred poslopja stare osnovne šole v Sežani, kjer je tudi Kosovelova spominska soba, se začenja Kosovelova pot od Sežane do Tomaja. Več o življenju, delu in komentarjih o Srečku Kosovelu glej na spletnih straneh pod geslom Srečko Kosovel.
|
|
Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1818
Kraj: Dob pri Domžalah
|
| Objavljeno: 28 Maj 2015 08:02 Naslov sporočila: Re: Filmček o Srečku Kosovelu |
|
|
| Ucitelj je napisal/a: |
https://www.youtube.com/watch?v=lGKVlpb53e0&index=35&list=PLuOcKkawRjr25GtrR1hEM9Q_bqfj_0nkF
DRUŽINA KOSOVEL
Vsi Kosovelovi so bili za Primorce in Kraševce zelo pomembna družina.
Anton Kosovel, ki je bil sicer doma iz Črnič na Vipavskem je nastopil službo učitelja in nadučitelja v Sežani po zgraditvi poslopja osnovne šole leta 1892. V letu 1893 pa je pouk že stekel. Anton Kosovel je bil vsestranski kulturni delavec. Bil je velik ljubitelj petja, sam je pel prvi tenor, igral je na številne inštrumente, bil je orglar v sežanski cerkvi, vodil je menda pet pevskih zborov, dirigiral je, komponiral, ustanavlja številna društva, kjer je bil predsednik ali tajnik in se potegoval za dosledno rabe slovenskega jezika v javnosti.
Poročil se je 1894 s Katarino Stres, doma iz Sužida pri Kobaridu. Ta je bila spremljevalka baronice Scaramanga, bogatašinje iz Trsta, ki je v Sežano prihajala na oddih v vilo z znanim botaničnim parkom. Katarina je bila zelo razgledana in je bila prava življenjska sopotnica vedremu nadučitelju Antonu Kosovelu, ki ga celo kazenska premestitev zaradi hujskaštva proti Avstriji (boril se je za večjo avtonomijo Slovencev v okviru Avstroogrske monarhije) v Pliskovico ni zlomila, saj je toliko časa iskal boljše delovno mesto, da ga je po dveh letih tudi našel v šoli v Tomaju, kjer so potem ostali.
V zakonu se jima je v Sežani rodilo pet otrok: Stano, Antonija – Tončka ali Toni, Karmela, Anica in Srečko.
Stano Kosovel (26.09.1895 – 12.02.1976) je kot najstarejši otrok bil vedno zelo resen fant, ki je zgodaj okusil trpljenje in se je predal novinarskemu delu. Tudi sam se je, poleg pisanja člankov, ukvarjal z literaturo, pisal pesmi in nekako bdel nad pesnikovanjem mlajšega brata Srečka. V zapuščini so se ohranile štiri rokopisne pesniške zbirke, vendar je iz njih vzklila le pesniška zbirka »Zrcala«, ki jo je pripravil Joža Mahnič in je izšla v Kopru 1982).
Tončka Kosovel, poročena Ravbar (26.07.1897 - 07.01.1989) je, čeprav je imela trgovsko izobrazbo, je bila zelo kulturno razgledana, ostala pa je doma, saj je bila tista, ki je skrbela za družino. Od vseh otrok je najbolj cenila Srečkovo pesniško ustvarjanje in ga zagovarjala. V leta 1925 zgrajeni hiši v Tomaju je do svoje smrti sprejemala številne goste in skupine otrok, dijakov, študentov in odraslih, ki so hoteli kaj več vedeti o Srečku in njegovem delu. Znala je vzpostaviti pristen stik z vsakim. Je tudi najbolj podprla idejo o ureditvi spominske sobe v Sežani.
Tretji otrok je bila Karmela Kosovel poročena Graber (26.09.1898 – 09.0 3.1990). Karmela je študirala glasbo v Ljubljani, v Trstu in v Muenchnu. Postala je pianistka in učiteljica glasbe. Kot pianistka je nastopala doma in v tujini. Po poroki z avstrijskim akademskim slikarjem Alfonzom Graberjem je vseskozi živela v Avstriji. Tam je tudi pokopana.
Anica Kosovel (08.07.1901 - 21.05.1983) je postala profesorica slovenskega jezika. Živela in poučevala je v Ljubljani.
Peti otrok je bil Srečko Kosovel. Rodil se je 18.marca 1904 zvečer ob 22.30. Takrat so Kosovelovi dosegli vrhunec blagostanja in sreče. Živeli so v velikem stanovanju šole, ki je bila v takratnem času zelo moderna, velika. Bili so dobro stoječi, saj jim ni manjkalo nič. Dve leti po Srečkovi smrti pa so očeta Antona premestili v Pliskovico. Tam je mali Srečko začel spoznavati Kras, zlasti pa revno življenje Kraševcev. Po pripovedovanju starejšega brata in sester je lahko razbral, kako lepo so živeli prej. Obdobje Pliskovice je trajalo le dve leti, nakar so se preselili v malo poslopje šole v Tomaju, kjer je bil poslej oče Anton zaposlen. Srečka so zgodaj poslali »študirat« v Ljubljano. Skupaj s sestro Anico sta najprej prišla do Sežane in potem z vlakom odpotovala v Ljubljano. Pot ju je vodila skozi Križ in Šmarje, skozi borovo morje in skozi gmajno. Srečko je to pot največkrat prepešačil kar sam. Težke življenjske razmere na Krasu, kmalu še dolga doba prve svetovne vojne z lakoto, strahom in tisoči umrlih vojakov, vse to je v občutljivem mladeniču pustilo globoko sled. Njegova pesniška duša je v svoji plemenitosti izražala resnično bolečino in izjemno ljubezen tako do ljudi kot do domače pokrajine in ne na koncu do celega sveta. Zgodnje srečanje s smrtjo je vplivalo tudi na njegov odnos do nje. Slutnja smrti se pojavlja velikokrat in daje vtis, da je Srečko Kosovel otožni nebogljeni fantiček. Srečko pa je bil, po pripovedovanju sodobnikov, večni optimist, človek z izjemnim iskrivim duhom, ki je znal zabavati družbo in jo držati »pokonci«. Naravni optimizem, ki je prežemal mlado dušo, je bil samo izredna moč, da je zmogel in znal prebroditi težave. Konec prve svetovne vojne pa ni prinesel Primorcem odrešitve. Pahnil jih je v italijansko okupacijo, ki je vse bolj kruto zatirala vse, kar je bilo slovenskega. Očeta so upokojili, pokojnine mu niso dali in ga dobesedno vrgli iz stanovanja v tomajski šoli. Takrat se je odločil, da si s pomočjo vaščanov zgradi hišo. Ta je bila zgrajena 1925. V tistih letih je Srečko intenzivno ustvarjal z nepopisno močjo. Kot obseden se je lotil pisanja. Delal je dneve in noči. Študiral in pisal. Marsikatera pesem je našla papir in tam ostala. Kdo ve, koliko pesmi se je izgubilo pri bratu, ki ga ni razumel in sestrah. Kdo ve, koliko čudovitih misli, zamisli in pesmi je za vedno ostalo v Srečku samem.
Leta 1925 je načrtoval izdajo svoje prve pesniške zbirke »Zlati čoln«, pa je ni uspel izdati. Tega leta je zbolel in naslednje leto 27.maja 1926 v novi hiši umrl.
Izpred poslopja stare osnovne šole v Sežani, kjer je tudi Kosovelova spominska soba, se začenja Kosovelova pot od Sežane do Tomaja. Več o življenju, delu in komentarjih o Srečku Kosovelu glej na spletnih straneh pod geslom Srečko Kosovel. |
Srečko Kosovel
Srečko Kosovel se je rodil 18. marca leta 1904 v Sežani. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Pliskovico na Dolenjem Krasu, vendar tam niso ostali dolgo. Leta 1908 so se naselili v Tomaju, kjer so živeli v šoli.
V Tomaju je obiskoval osnovno šolo. Kosovel je prvič objavil svoj spis kot 11-leten otrok v otroškem listu Zvonček, v katerem opisuje Trst. V to mesto je kot otrok veliko hodil in je imelo v njegovem srcu poseben prostor. Pri Kosovelih je bilo zanimanje za umetnost splošno. Hodili so v Trst v gledališče in na koncerte ali k prijateljem in znancem, ki so bili podobnega duha, in ti so bili večkrat gostje pri njih v Tomaju. Po opravljeni osnovni šoli se je leta 1916 vpisal na realko v Ljubljani, na kateri je bil učni jezik nemški. Začel je sodelovati v srednješolskem literarnem krožku in v dijaških glasilih, izdajati je začel tudi tiskan dijaški list Lepa Vida in zbral v njem vrsto mladih, vendar ga je moral zaradi neplačanih dolgov ustaviti. Leta 1920 se je odzval na fašistično politiko Italije, ki je požgala Narodni dom v Trstu. Ko je leta 1922 maturiral, se je odločil za študij slavistike, romanistike in pedagogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Sodeloval je pri avantgardistični reviji Trije labodi, ki je začela izhajati leta 1921 v Novem mestu. Organiziral je literarno-dramatični krožek, predavanja in literarne večere v Ljubljani in pred delavci v Zagorju. Leta 1925 je s svojimi vrstniki prevzel urejevanje revije Mladina. Pripravljal je tudi zbirko Zlati čoln, ki pa ni izšla.
Sprva je pesnil pod vplivom moderne, posebej impresionizma J. Murna. Prevladujoči motivi so kraška pokrajina, mati in smrt, pogosto s simbolnim pomenom (pesmi Balada, Bori, Vas za bori, Slutnja). Tako najobsežnejši del njegovega pesništva govori o Krasu, zaradi česar ga imenujemo »lirik Krasa«, kjer srečujemo impresije, ki pogosto preraščajo v prispodobo narodne ogroženosti, motive, v katerih je upodobljena ljubezen do matere in dekleta, pa izpovedi, v katerih se oglaša slutnja smrti. Nato je Kosovel prešel v ekspresionizem in razvil vizionarno, družbeno in religiozno tematiko z osrednjo idejo o osebni in kolektivni apokalipsi, ki v sebi nosi očiščenje krivde in stvarjenje novega etosa.
Tako precej pesmi govori o družbenih krivicah, o mračni usodi Evrope (Ekstaza smrti) in o neizogibnosti revolucionarne preobrazbe sveta (Rdeči atom). Velik delež v Kosovelovem opusu predstavljajo tudi njegove t. i. konstruktivistične pesmi (konsi), ki so izšle v pesniški zbirki Integrali, in so najmodernejši tip slovenske poezije.
Konec februarja 1926 se je po nastopu v Zagorju, ko je ponoči na postaji čakal vlak, prehladil in zbolel, a se, vsaj tako je bilo videti, pozdravil. Za velikonočne počitnice se je lahko vrnil v Tomaj. Tu se je bolezen ponovila in pojavili so se zapleti.
Srečko Kosovel je umrl 27. maja leta 1926 v Tomaju.
“Rad bi povedal ljudem lepo, dobro besedo, svetlo besedo, kakor je svetlo novembrsko sonce na Krasu. Toda moja beseda je težka in molčeča, grenka kakor je brinova jagoda s Krasa. V njej je trpljenje, za katero ne boste nikoli zvedeli, v njej je bolest, katere ne morete spoznati. Moja bolečina je ponosna in molčeča in bolj nego ljudje jo razumevajo bori na gmajni in brinjevi grmi za skalami.”
—Srečko Kosovel (Pesmi, 1927)
*Ustvarjanje za otroke in mlade
Srečko Kosovel, kljub kratkemu življenju potrjuje, da je večina pomembnih slovenskih pisateljev, posebej pesnikov, pisala tudi za otroke. V pesmih za mladino srečamo Kosovela v manj dramatični luči, tu ne prevladuje več motiv smrti, več je sonca, predvsem pa pogledov po drobnih, preprostih stvareh iz vsakdanjega življenja ali živalih, ki so človeku, še posebno otroku blizu. Pred nami je nežen opazovalec narave, ki se rad igra, miruje, njegovo srce se odpira pred nami in v njem je veliko več svetlobe. Je otrok kraške zemlje, njenih borov in brinja. Naslovi nekaterih njegovih otroških pesmi so: Naša bela mačica (Sonček boža tačice), Sultanček na vlaku, Medvedi in medvedki, Vrabček zoblje, Polhi, Deček in sonce, Brinjevka, Škrat Dobrošin, Kje?, Otrok s sončnico, Burja, Prošnja, Dete na travi, Marjetice, Naš prašiček, Močeradek, Polh v jeseni, Večer, Pasja vera, Stoji sredi polja, Vožnja, Na večer, Kadar otrok spava, Danuška, Mravljica, Pesem s Krasa, Hišica, ki je pod klancem, Vas za bori, Po nevihti, Odpeljali so kozlička, Polno pest, Starka za vasjo, Mati bere, Mati čaka, Drevesa v dolini, V sivem jutru, Pesem št. 1, Cvetje na oknu.
*Dela
Izbrane pesmi (1931), Izbrane pesmi (1949), Zlati čoln (1954), Moja pesem (1964), Ekstaza smrti (1964), Integrali 26 (1967), Naša bela mačica (1969), Sonce ima krono (1974), Pesmi (1983), Deček in sonce (1996).
Viri
Janko Kos, Tomo Virk, Gregor Kocijan. (2002). Svet književnosti 3. Maribor: Obzorja.
Matevž Kos. (2007).Fragmenti o celoti : poskusi s slovenskim pesništvom. Ljubljana : Literarno-umetniško društvo Literatura.
“Slovenska inteligenca, brez posameznikov, je obleka brez barve, hoče biti kozmopolitska in internacionalna, pa oboje ni izraz junaško rpemagane plemenske zagrizenosti, kakor npr. pri romanskih narodih, marveč izraz našega slabotnega hotenja in hlapčevsko predobre, uslužne nature, ki bi rada prisostvovala pri trimalhionski gostiji zahodne Evrope in ne ve, da je človek kakor drevo, ki raste šele iz svoje zemlje v vesolje, da je človek kakor zvezda, ki ima svoj določen tir in se ne more odtrgati od njega, da je narod kakor gozd, ki sprejema šumenje in govorico vse oddaljenih duš – vetrov, jo pretaplja vase in se plemeniti v tihi zavesti, da ima povsod krog sebe same ljudi, prijatelje, brate.”
(S. Kosovel, Pravica)
|
|
