Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1810
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 26 Jul 2012 16:57 Naslov sporočila: Evald Flisar |
 |
|
intervju
"Premajhen je zame ves svet"
Današnji sogovornik je literarni in prevajalski poliglot Evald Flisar, ki je nekoč v 7 dni v nadaljevanjih objavljal Čarovnikovega vajenca, kasneje enega najbolj branih sodobnih slovenskih romanov.
Njegove drame, kratke zgodbe in romani so prevedeni v 32 tujih jezikov. Njegova dela uprizarjajo gledališča na vseh celinah - samo v sezoni 2011-12 je doživel 14 poklicnih uprizoritev. Za svoja dela je prejel nagrado Prešernovega sklada, dve Grumovi nagradi in številne nominacije za nagrade. Tri leta je živel v Avstraliji, 17 let v Londonu, od leta 1990 živi pretežno v Sloveniji, kjer je med letoma 1995 in 2002 bil predsednik Društva slovenskih pisateljev. Je urednik revije Sodobnost. Njegova dota je prekmurska marljivost ...
- Mineva trideset let, odkar ste v tedniku 7 dni objavljali svoje zelo brane potopise in tudi (v nadaljevanjih) roman Čarovnikov vajenec. Recite, je življenje tisoč in ena pot, kockarnica, manipulacija s tekom na dolge proge, ali ...?
"Kako naj odgovorim na vprašanje, v katerem od mene zahtevate, naj definiram življenje v okviru treh skopih možnosti? Edini mogoči odgovor bi bil, da nič od tega. Tisoč in ena pot je moj prvi potopis, ki ima samo epizodno zvezo z mojim življenjem (stvari se zgodijo, minejo in so pozabljene). Za kockarnico slišim prvič in bi prav rad izvedel, kaj beseda pomeni. Govoriti o življenju kot o manipulaciji s tekom na dolge proge se mi zdi nemogoče. Življenje je daleč od tega, da bi ga dojemali kot manipulacijo. Vidim, da sva že na samem začetku naletela na pojmovne nesporazume, ki utegnejo ta najin pogovor otežiti (ali ga narediti zabavnega!)"
- Kockarnice so izmislili kockarji. Moje vprašanje je le izziv, ne definicija. Tudi naslednje: pred kratkim ste na TV mladostno tekali za otročičkom v idilični kranjski naravi ob svoji hiši. Je to še tisti prekmurski Flisar, ki so mu nekoč v Mariboru uprizorili Kostanjevo krono, a je zdaj po duhu in telesu mladostnejši, srečnejši kot takrat?
"Ne gre za idilično kranjsko naravo, ampak za vasico Laze pri Kostelu ob Kolpi. Ne gre za mojo, ampak za taščino hišo, ki je bila grajena kot vikend, je pa precej velika, zato zdaj, upokojenka, tam stalno prebiva. Moja družinica prihaja le na občasne obiske, včasih pa tudi za daljši čas, delat, se pravi pisat. Da sem zdaj po duhu in celo telesu mladostnejši, kot sem bil leta 1970, ko so mi v Mariboru uprizorili Kostanjevo krono, pa je zame tako prijetna novica, da nekaj dni sploh ne bom mogel spati! Kje ste to izvedeli; imate kakšne medicinske dokaze, da je to mogoče?"
- Videz na TV torej vara, moram k okulistu. Tudi to je življenje, zapisano v zvezdah. Ste si svojo zvezdo ustvarili sami in jo postavili na nebo? Astrološko ste eksotičen vodnar, kombiniran s prebrisano opico in pustolovsko fantastičnim petelinom, rojeni na prelomu teh znamenj 13. 2. 1945.
"Skratka, po vaši astrološki presoji sem eksotična prebrisana opica, ki se potika po svetu s pustolovskim petelinom. No, kikirikal sem rad, ko sem bil še fant in sem hotel pritegniti pozornost mladih kokoši. Zdaj me ima moja kokoš varno spravljenega pod svojo perutjo. Da sem prebrisan? Mogoče, vendar žal premalo, da bi dobro shajal v svetu, kakršen je postal; sem pač na poti skozi življenje izgubil premalo moralnih zadržkov. Ostaja torej opica. To pa velikokrat sem, drugim v zabavo in sebi v škodo, ampak kaj hočete, nihče ni popoln. Moja zvezda, kolikor sploh imam kaj pri njej, ostaja trdno na zemlji, hvalabogu. Življenje ne more biti zapisano tam nekje zgoraj, saj se piše sproti (in največkrat sproti tudi briše) na trdih tleh."
- Nono, to ni moja presoja, to pišejo astrologi v knjigah. Piše tudi, da ste rojeni v Gerlincih. Je kraj srečnega ali nesrečnega imena, morda "z goljufivo kačo", ki ni dopustila, da bi tam mirno plavala vaša barka življenja?
"Vaše metafore so zelo nenavadne, to moram povedati; težko jim sledim. Prekmurska vas Gerlinci, v kateri sem srečno odraščal, dokler se nismo preselili v Mursko Soboto, nima nobene zveze s trnovsko cerkvijo, kaj šele s Prešernom. Tudi kač ni bilo, kolikor se spomnim. In tudi če je kakšna bila, se ji ne bi bilo treba truditi, da mi prepreči "mirno plovbo barke življenja"; v sosedovi mlaki je bilo dovolj prostora kvečjemu za ducat žab, reke ni v bližini nobene (do Mure je daleč); kje naj bi torej plula ta barka?"
- Torej je bila rojstna vas za vas premajhna?
"Da, bila je premajhna in sem zato moral v širni svet. Ampak premajhen je zame ves svet (preveč ga poznam). Rad bi odpotoval do skrajnih meja vesolja; skupaj z družino, seveda. In z druščino izbranih prijateljev. Da bi skupaj ustvarili kolonijo, v kateri bi glavne vrednote bile poštenost, resnicoljubnost, enakopravnost, spoštovanje različnosti in ljubezen do vsega živega. Idealist? Zagotovo. Ampak kaj mi drugega preostane?"
"Neverjetno,
kaj zveš o sebi!"
- Kaj se je dogajalo v vas, da ste po končani gimnaziji v Soboti nestanovitno menjavali smeri študija v Ljubljani?
"Na eni fakulteti (filozofski) sem res menjaval smeri študija. Ne zato, da bi ugotovil, kje bi najlažje in najhitreje prišel do diplome, ta me sploh ni zanimala, ampak ker sem hotel ugotoviti, kje bi si pridobil najširše in najbolj koristno znanje. Stanovitnost nima pri tem nikakršne zveze; stanovitnosti, kakršno imate v mislih vi, bi rekel rigidnost. Rigiden pa nisem bil nikoli, ravno nasprotno. Čeprav se bliža obdobje, ko sem bom moral z večjo ali manjšo stopnjo rigidnosti, telesne seveda, sprijazniti."
- Kdo vas je razpel na križ med Ljubljano in Londonom, knjiga Kristusov samomor?
"V London sem prvič prišel kot študent leta 1969. Šest let pozneje, se pravi leta 1975, sem se tja vrnil iz Avstralije. In se tam stalno naselil. Kako bi lahko bil razpet na križ med Ljubljano in Londonom? V Londonu sem delal kot urednik za različne založbe, bil sem poročen,16 let, z visoko, vitko, duhovito in privlačno Nizozemko, stanoval sem v enem najlepših predelov mesta (Ashchurch Park, Hammersmith), imel sem veliko pametnih in uglednih prijateljev; nekateri so to še vedno. Kaj ima s tem opraviti moja brucovska knjiga Kristusov samomor? Čudim se, da se je sploh še kdo spomni."
- Knjiga je dvigala prah. So bili vaši začetki v Londonu tudi prašni oz. težki? Prekmurska prosvetarka je pripovedovala, da vas je obiskala v skromni kletni izbi z maminim paketom hrane, ker ste živeli na eksistenčnem robu, bolj lačni kot siti?
"Neverjetno, kaj vse človek izve o sebi! To je približno tako, kot če brskaš po Googlu in ugotoviš, da je večina podatkov o tebi napačnih. V Londonu nisem nikoli živel v kleti, vedno v višjih nadstropjih, in mama mi nikoli ni pošiljala hrane; kako pa bi jo neimenovana prosvetarka spravila skozi carino? V Londonu sem študiral, preživljal sem se s honorarji in priložnostnim delom, jedel sem toliko, da sem ostal lepo vitek (škoda, da nisem več!). Da sem živel na eksistenčnem robu, pa je seveda res, saj tako živim še danes, čeprav stanujem v hiši. Marsikdo od nas živi v strahu, da bo izgubil delo, dohodek, zdravje, streho nad glavo. Mogoče mi je mama kdaj poslala kakšno prekmursko slaščico v Ljubljano, kjer sem kot študent res nekaj časa stanoval v kleti. Iz Londona pa sem jaz prinašal darila njej."
- Torej nekatere Prekmurke klevetajo. Zato vi povejte, kam ste šli po mamo svojega sinka, v Prekmurje?
"Bilo je obratno: ona je prišla po očeta svojega sinka. Iz Kočevja v Ljubljano. Čeprav je imela komaj 19 let, jaz pa 50, je natančno vedela, kaj hoče, in to je - brez težav in v najino skupno veselje - tudi dobila. Delala je sprejemni izpit za študij dramaturgije na AGRFT iz ene od mojih dram. In je hotela odgovore na nekaj vprašanj. Ko sem jo zagledal, sem takoj vedel, da bi na njena vprašanja najraje odgovarjal vse svoje življenje. Želja se mi je uresničila. To počnem že sedemnajst let. Čeprav vse pogosteje ona, odkar je odrasla, odgovarja na moja vprašanja. Mladi so pametni, ni kaj!"
"Ni bolj častnega dela"
- Ste po sreči ali naključju začeli objavljati v 7 dni imenitne nadaljevanke, ki so kasneje s ponatisi izšle v samostojnih knjigah?
"Ali nista sreča in naključje ena in ista stvar? Sreča je bila v tem, da mi je bila takratna uredniška ekipa (Branko Senica, Manfred Meršnik) pripravljena dati na razpolago dve strani v vsaki številki revije. Ki je takrat, to se rado pozabi, izhajala v nakladi 70 tisoč izvodov! Ne vem, ali sta gospoda vedela, kaj objavljata, ampak zdelo se jima je dobro; predvsem pa je bilo brano. Čas je, kot zdaj vemo, njuno tveganje popolnoma upravičil. Mogoče brez njunega zaupanja sploh ne bi postal pisatelj. Uredniki imajo veliko moč, in kot urednik Sodobnosti se tega zelo zavedam; vem, da mladim omogočam prodor v svet literature. To počenjam z velikim veseljem; ni bolj častnega dela, kot da si vzgajaš tekmece."
- Kaj vas je gnalo, da ste prepotovali 90 držav; pustolovščine, ali niste imeli "zicledra"?
"Zicleder je strahotno grda beseda in bi se ji raje izognil. Pa še nekaj: očitati pomanjkanje "zicledra" nekomu, ki je napisal 11 romanov, petnajst dram, jih še več prevedel, nekaj let urejal enciklopedijo znanosti in tehnologije v Londonu in od leta 1998 ureja osrednjo slovensko literarno revijo, pa je skoraj žalitev, kot domneva, da sem prepotoval skoraj 90 držav, ker nisem znal biti pri miru. Ali je to edino, kar lahko iz človeka naredi popotnika: želja po pustolovščinah in pomanjkanje "zicledra"? Kaj pa radovednost, želja po tem, da bi spoznal drugačne svetove, se izpostavil nevarnostim, se preizkusil, kot se moški lahko preizkusijo samo v vojni; da bi se naučil česa pomembnega o sebi in svetu; videl, kako živijo in razmišljajo drugi - a to niso dovolj dobri razlogi za potovanja?"
- So. Za izraz "zicleder" opravičujem. A podzemni vlak ste menda vozili v Avstraliji?
"Vam nikoli ne zmanjka sredstev? Ste pri štiriindvajsetih, recimo, v letih, ko sem jaz v Sydneyu vozil podzemni vlak, imeli dovolj sredstev?"
- Ne.
"Tudi jaz jih nisem imel. Na železnici sem se zaposlil, ker sem z nočnim in vikend delom in z nadurami zaslužil približno toliko kot zdravnik splošne prakse. Ker sem želel potovati (in se naposled naseliti v Londonu), mi je bil denar še kako potreben. Saj bi se zaposlil tudi kot zdravnik splošne prakse, ampak žal nisem imel ustreznih kvalifikacij. Študiral sem samo stvari, s katerimi potem v življenju nisem imel kaj početi."
Ko bova imela
20 let časa
- V Sloveniji ste kupili kmetijo? Zdaj orjete in sejete ter skrbite za dvig slovenske natalitete?
"A res? Kje pa sem kupil kmetijo? V naselju vrstnih hiš v Črnučah, kjer živim? Me prav zanima, kaj bi rekli sosedje, če bi začel orati in sejati po njihovih vrtovih. Ste prepričani, da me niste zamenjali s kakšnim drugim Flisarjem, recimo Filipom, ali nemara celo z Edvinom Fliserjem, čeprav sem jaz brez posluha, on pa ga baje še ima? Prav zanima me, kje ste prišli do teh podatkov? In da skrbim za dvig slovenske natalitete? To sem prizadevno počel vse življenje, če se mi je le ponudila priložnost, ampak na srečo brez vidnih rezultatov. Razen enkrat, ko je bil ta rezultat načrtovan in premišljen. Imeti petletnega sina pri mojih letih je najlepše, kar se človeku lahko zgodi."
- O posestvu sem samo preverjal govorice. Za sina iskreno čestitam. In kako gledate kot srečni očka na ekumenizem ter različne vere, ki so zanetile marsikatero vojno. Kam usmerjate sina?
"Moja žena, ki je verna katoličanka, ga usmerja v katolicizem. Jaz, ki sem (še vedno) agnostik, temu ne ugovarjam. Ne glede na vse, kar zadnje čase počenja Cerkev, ki jo je kapitalizem pokvaril tako kot vse nas, je katolicizem vendarle pomemben del slovenske kulture in zgodovine,v mislih imam tako vero kot Cerkev. Ne moremo kar naenkrat vsi postati budisti. To si lahko privošči samo kak posameznik, recimo jaz. Budizem mi je blizu, ker je bolj filozofija in psihologija kot vera. Tudi jaz sem bil vzgojen kot katolik, potem pa sem šel svojo pot. In tako si bo tudi moj sin, ko bo sposoben o teh stvareh razmišljati, poiskal svoj odgovor na najbolj pomembno vprašanje. Da bi ga na silo usmerjal v ateizem, ki je pravzaprav vera v nevero, se mi ne zdi najbolj pametno; s tem bi kratil njegove človeške pravice. Odnos, ki ga človek vzpostavi z Bogom, je stvar posameznika, ne družbe."
- Če hočeš srečno življenje, ga poveži s ciljem, ne z ljudmi ali stvarmi. Ste v življenju sledili temu Einsteinovemu preblisku, ali bi ga malce popravili?
"Popravljati Einsteina bi se mi zdelo prevzetno, saj ga je (delno) popravilo že več kot dovolj fizikov, in to takih, ki se spoznajo na zadeve, pri katerih je Einstein bil genialen. Ampak če je res rekel, da je srečno življenje treba povezati s ciljem, ne z ljudmi ali stvarmi, se je motil. Stvari človeka res ne osrečijo, vsaj ne dolgoročno - čeprav mojega sinčka, zelo kratkoročno, osrečijo lego kocke!. Ne morem pa si predstavljati srečnega življenja brez ljudi. Ali niso z ljudmi povezani vsi naši cilji? Ali ni najve??ja sreča v tem, da lahko z nekom delimo življenje, tudi za krajši čas? Kdor je samemu sebi dovolj, ne bo nikoli srečen. Ali ni sreča v tem, da se uglasimo s cilji drugih in se z njimi borimo za skupno dobro? Sploh pa srečno življenje ni nekaj, kar si lahko zagotovimo, ali priigramo v kockarnici; no, pa sem se tik pred koncem le spomnil, kaj beseda pomeni!. Srečno življenje nam je podarjeno. Res pa je, da si moramo to darilo zaslužiti. Kako? Enkrat, ko bova imela dvajset let časa, se bova dobila na kavici in vam bom na kratko povedal."
Miroslav Slana Miros
|
|
