Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1810
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 18 Jul 2009 13:47 Naslov sporočila: Katarina Kovačič, zlata maturantka |
 |
|
 Jasna Kontler - Salamon
Zlata maturantka, ki se ne boji prihodnosti
V tem tednu je bilo opravljeno še zadnje dejanje letošnje spomladanske splošne mature, razglasitev rezultatov in podelitev spričeval. Ob tem je javnost spoznala tudi imena skupinice dijakov, ki so na maturi dosegli vse točke. Ena od teh je Katarina Kovačič, ki je to pomlad maturirala na II. gimnaziji v Mariboru in bo oktobra dopolnila 19 let.
»Nisem tako zelo izstopajoča, tudi nekaterim mojim sošolcem ni veliko manjkalo do zlatega maturanta, eni izmed prijateljic pa je celo za las zmanjkalo do vseh točk,« nam je odkrito povedala simpatična Mariborčanka. A čeprav nekaj točk verjetno res ni ne vem kakšna razlika, je vendar resnica, da je letos od skoraj 8000 udeležencev te mature v vsej Sloveniji samo 33 gimnazijkam in gimnazijcem uspelo brez napak opraviti maturitetne izpite. Tudi pri športnih dosežkih so razlike med posamezniki včasih izredno majhne, a vendar slavimo samo zmagovalce. Skromna Katarina tudi sama meni, da so v primerjavi s športom vrhunski dosežki v znanju podcenjeni, a ugotavlja, da »tako pač je«.
Čeprav je tako sijajno opravila maturo, ima do nje tudi nekaj kritičnih pomislekov. »Zdi se mi, da traja maturitetna negotovost predolgo, bolje bi bilo, če bi za rezultate izvedeli prej. Tudi za esej iz tujega jezika bi lahko imeli malo več časa.« Kar zadeva maturitetno (pre)obremenjenost, se da, po Katarinini oceni, »učenje razporediti tako, da ostane še kaj časa za druge dejavnosti«. Sama se je potem, ko se je odločila, da bo študirala medicino, »enostavno sem začutila, da bi to lahko bila moja življenjska pot«, načrtno trudila doseči zadostno število točk. »Ko si postavim cilj, ga navadno tudi dosežem.«
Na II. gimnazijo se je Katarina vpisala predvsem zato, ker »slovi kot dobra šola in ima veliko zanimivih dejavnosti«, in malo tudi zato, ker je to gimnazijo obiskovala tudi njena mama. Po podobnih merilih je izbrala tudi medicinsko fakulteto v Mariboru, kjer bo jeseni začela študij. »Šla sem na informativni dan obeh fakultet, a mariborska predstavitev se mi je zdela bolj optimistična, ljubljanska je delovala tako, kot da nas želijo prestrašiti, še preden se vpišemo.« Čeprav je bila nedavno podpisana pogodba o gradnji nove medicinske fakultete v Mariboru, bo to študentom njene generacije prineslo olajšanje šele ob koncu študija, do tedaj jih čaka prostorska stiska. A to jo ne bremeni, saj je, kot pravi, »veliko bolj od lepe stavbe pomembno, kakšen duh vlada v njej«.
Od svojih lastnosti ceni predvsem to, da zna poskrbeti za dobre odnose. Temu pritrjuje njena gimnazijska razredničarka in profesorica slovenščine Marija Sajko. »Katarina je imela srečo, da se je znašla v zelo prijateljsko povezanem razredu, po drugi strani pa je imel ta srečo s tako sošolko, ki je bila vedno pripravljena pomagati, tudi s svojimi sijajnimi zapiski, iz katerih se je za maturo učil ves razred. Na njeno pobudo smo v gimnaziji pripravili tudi tečaj latinščine.« Sajkova poudarja tudi vlogo družine: »Občudujem starše, ki se tako posvečajo otrokom, tako Katarini kot njenemu mlajšemu bratu, ki je tudi dijak naše šole.«
Zlata maturantka se zelo veseli potovanja na Škotsko, ki si ga je prislužila z maturo in na katero se odpravlja s starši in z bratom. Velika ljubiteljica potovanj ima še nekaj neuresničenih želja. Rada bi za kakšen mesec obiskala Belgijo, kjer je ob prejšnjem obisku našla dobre prijatelje. V prihodnosti bi rada videla še gejzirje na Islandiji, Antelope Canyon v Arizoni, orke in delfine v naravi, Novo Zelandijo …
S politiko, pravi, se ne ukvarja veliko, a ko je ob izbiranju naših evropskih poslancev nedavno prvič volila, se je potrudila spoznati stališča kandidatov. Se zaradi globalne krize boji, kaj bo prihodnost prinesla njeni generaciji? »Vem, da danes mladim ni lahko, težko jim je priti do stanovanja in vse drugo. A verjamem, da delo prinaša uspeh, sploh če ti niso najpomembnejši materialni cilji, ampak srečna družina, tako kot meni.«
Katarina računalnik uporablja po pameti. Ne mara računalniških igric, internet ceni, a se raje s prijatelji sreča v živo, kot klepeta z njimi po internetu. Ukvarja se s športom in latinskimi plesi, že od otroštva igra flavto in bila je precej razočarana, ko je prenehal delati gimnazijski orkester, v katerem je igrala. Zdaj se že veseli orkestra na medicinski fakulteti.
Pravzaprav bi za Katarinino življenje lahko rekli, da je doslej teklo kot mirna reka. Se boji, da bi jo kdaj v prihodnosti presenetili vrtinci? »Življenje jemljem takšno, kot je, zraven pa se trudim, da bi naredila največ, kar zmorem. Vem, da mi bo kdaj tudi spodletelo, saj mi je tudi že kdaj, a sem si samo rekla, da je treba iti naprej.« Katarina deluje zelo mlado, a takšna stališča jo delajo zrelejšo. »Če bi bili vsi učenci takšni, kot je ona, bi imeli v šoli idilo,« pravi razredničarka. •
Vir: Delo, Sobotna priloga 18.7. 2009
|
|
