Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1812
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 21 Dec 2013 15:31 Naslov sporočila: Zdravljica |
 |
|
Miklošič,
Prešernove
pesmi in cenzura
Jernej
Kopitar
je kot dunajski
cenzor
povzročal
Prešernu
in Čopu
sive
lase, vendar
mu prijatelja
nista
ostala dolžna
in prešerni
pesnik
si
ga je krepko
privoščil
v znameniti
satiri Apel in čevljar.
Leta
1844, ko
je nastala Prešernova
Zdravljica,
je
na Kopitarjevo
priporočilo
prevzel
vodenje
Dvorne
knjižnice
Miklošič,
po smrti
slavnega
Gorenjca
pa je
zasedel
še mesto
cenzorja
za
slovanske
knjige. Tako je naneslo,
da
je dobil
v roke
rokopis
Prešernovih
Poezij
in kot politično
sporno
prečrtal
četrto
kitico pesmi,
katere
sedma
kitica je danes slovenska
himna:
Edinost, sreča,
sprava / k
nam naj nazaj se vrnejo;
/ otrok, kar
ima Slava, / vsi naj si v roke
sežejo,
/
da oblast / in z njo čast / ko pred,
spet naša bosta
last! Prešeren
je že
prej sam izpustil
tretjo
kitico in je
tako okrnjeno
pesem
raje izločil,
tako da je bila prvič
objavljena
šele
po marčni
revoluciji
leta
1848.
Miklošič
se je skušal
postumno
oddolžiti
pesniku
in ga je v svojem
berilu
imenoval
“najslavnejši
pevec
slovenski,
ki sluje
po izverstnih
svojih
pesmih
po vsem Slovenskem“,
ki se sme meriti
“z najslavnejšimi
pesniki
vseh narodov“.
Avtor
berila
takole
označi Prešernove
pesmi:
Ne moreš
se načuditi,
prebiraje
jih, njegovim
visokim,
navdahnjenim
mislim, ki ti jih
razgrinja
z merjeno
besedo
tako po
domače.
Beseda
je od kraja do
konca
čista, in zvoni
tako lepo,
da se
človek
ne more
naposlušati...
|
|
